Leta sem trpela nasilje, psihično in fizično, bila pogosto podpluta, iskala tudi pomoč na urgenci, se neštetokrat opogumljala, da prekinem razmerje, ga večkrat tudi prekinila, a mi je vsakič znova grozil, mi sledil na poti v službo, me nadziral in motil v službi, bodisi s svojo prisotnostjo ali z neskončnim klicanjem na stacionarni službeni telefon. Doma si ob otrocih zvečer niti luči nisem upala prižgati, da bi na ta način skrili prisotnost, zato smo si velikokrat svetili z občasnim odpiranjem hladilnika. Nekoč sem se o tem zaupala socialni delavki, ki me je prepričevala, naj vložim tožbo zaradi neplačevanja preživnine, ker sicer ne bom več upravičena do prejemanja otroškega dodatka. Ko sem ji povedala, da se ga bojim, ker mi grozi, da me bo iznakazil, če storim karkoli proti njegovi volji, me je skoraj posmehljivo in prezirljivo retorično vprašala: “Česa se bojite, je že koga ubil?” Naj samo povem, da je moja kalvarija trajala preko trideset let, zamenjala sem kar nekaj služb, bila vmes velikokrat brez zaposlitve, ker sem se varneje počutila doma med štirimi stenami. Dosegla sem, da se je naveličal, a me tu in tam še ima pod nadzorom, četudi je že dolgo v vezi z novo partnerko. Nove veze nisem iskala, ker bi se s tem obsodila na smrt. Slednje pove vse.
#nisemprijavila, februar 2022
