Pozdravljeni. Ne vem če moja zgodba sodi zraven ampak jo želim povedati. V mojem otroštvu je bilo ogromno nasilja med staršema predvsem zaradi alkohola in pa nasilja tudi nad mano predvsem z strani mame( udarci z kuhlo, rokami, lasanje…) seveda me je tudi oče kdaj udaril ampak ko sem bila še majhna proti koncu osnovne šole me več ni. Bilo pa je tudi vsakodnevno psihično nasilje dretje žaljivke. Nikoli si nisem upala povedati v šoli kaj se dogaja modrice sem skrivala vedeli so pa sorodniki in sosedje in nihče ni ukrepal. Malo pred 18 rojstnim dnem me je mati zopet alkoholizirana fizično napadla in sem imela vsega dovolj ter odšla od doma. Na CSD prijavila in povedala kaj se je dogajalo doma podprla me je tudi teta in potrdila dogajanje in me sprejela k sebi. Ampak gospe na CSD-ju niso verjele meni in teti temveč mojim staršem češ da sem problematičen otrok( kljub lepim ocenam in rednem delu po šoli saj smo zaradi alkohola bili veliko krat brez hrane in denarja in sem z svojim prisluženim denarjem kupovala hrano in pa seveda oblačila in obutev za sebe) skrbništvo je ostalo v njunih rokah do moje polnoletnosti hvala bogu da sem imela možnost bivanja v dijaškem domu( plačala sem si ga sama z delom po šoli in vikendi) ter štipendijo in otroškim dodatkom in se nisem rabila vrniti nazaj domov. Sedaj po 15 letih ko gledam in razmišljam za nazaj, bi morala oditi že prej ampak nisem upala bila sem le otrok brez podpore ljudi, ki bi mi morali pomagati tudi ko sem se odločila za ta korak mi je institucija CSD obrnila hrbet. Ostale so travme iz otroštva, večkrat sanjam sanje s spomini kaj se je dogajalo. In to ostane za celo življenje. Hvala bogu sem močna oseba in ne dovolim, da bi kdor koli izvajal nasilje nad mano Nikoli več! Zato ljudje prijavite nasilje ne se obračat glave vstran in govorit ni naša stvar! In ne noben si ne zasluži biti tepen in ustrahovan z nikogaršnje strani!
#nisemprijavila, februar 2022
