Zdravo. Ne vem če moj #nisemprijavila spada v vašo kategorijo intimnopartnerskega nasilja, pa vendarle.
Starša sta se ločila že ko sem bila otrok. Mama, je spoznala novega partnerja, policista. O njem nikoli nisem imela dobrega občutka, nikoli nisva imela prav dobrega odnosa, čeprav smo na neki točki živeli skupaj. Najina nesoglasja so v širšem družinskem krogu pripisovali mojemu odraščanju, upornosti, čeprav sem bila neproblematični otrok/najstnik, z odličnim uspehom, hobiji, prijatelji, brez kakršnih koli težav z avtoriteto ipd. Kljub temu, da sem se kar hitro začela izogibati družinskih druženj in potencialnim konfliktom, sem mu bila trn v peti. Sumila sem, da se tudi moj odnos z mojo materjo, hrka zaradi njegovega vpliva. Nisva se več razumeli, pa sva imeli pred tem res lep odnos. Sumila sem, da se me želi znebiti, pa sem si ves čas govorila, da pretiravam. Nekega dne, sva se z mamo zapletli v večji konflikt, ki naju je obe postavil na trdna tla. To nisva midve. Sva se o vsem, tudi o leta trajajočih problemih pogovorili, ugotovili, da se nisva dobro razumeli in dojemali. Vse je bilo po dolgem času spet OK. Dokler ni prišel njen partner domov in ugotovil, da sva razčistili prav vsa nesoglasja za nazaj. Ni mu bilo prav. Postavil ji je ultimat, ali grem jaz, ali gre on. Slišala sem ga, čeprav tega ni imel v načrtu in ga s tem soočila. Hudo sva se skregala. Odvihrala sem v kopalnico. Službeno pištolo je imel spravljeno v (nezaklenjeni!) omari, nasproti vrat v kopalnico. Vzel je pištolo, jo uperil vame. Vrgla sem se po tleh in začela kričati. V paniki sem s takšno silo želela zapreti vrata, da so se samo odbila in odprla nazaj na stežaj. Krike so slišali v dnevno sobo, vmes so na obisk prišli moji sorodniki. Prvi je iz dnevne sobe prišel stric, mamičin partner je s pištolo odvihral čez vhodna vrat, v stilu, da bo ustrelil sebe. Isti dan sem se preselila k očetu. Nisem ga prijavila, ker je policist. Nisem ga prijavila čeprav je z uporabo službenega orožja (sicer s samomorom) grozil že pred tem. Nisem ga prijavila, ker sem bila stara 18 let, še očetu nisem mogla 14 dni povedati kaj se je res zgodilo, ker me je bilo strah njegove reakcije. Nisem ga prijavila, ker je moj stric stopil na stran njegove zgodbe, da je pištolo pograbil zase. Zgodba je v resnici obsežnejša. Materi nikoli nisem zamerila tega, saj se je pred njo vsa leta izkazoval kot dober človek, res je bil dober v manipulaciji, nikoli se ni izdal. Je pa res, da še danes obžalujem, da ga nisem prijavila. Kasneje, nekaj let po dogodku sem razmišljala o prijavi za nazaj, pa se mi ni zdela smiselna, oziroma sploh nisem vedela, ali je še mogoča. Mislim, da ga nisem prijavila predvsem zato, ker je šlo za besedo policista proti besedi 18-letnice. Ni prav. Še danes obžalujem, da nisem ukrepala.
#nisemprijavila, februar 2022
