Mama je po ločitvi začela razmerje z nasilnim sodelavcem. Imela sem to srečo, da je otroška psihologinja upoštevala mojo željo živeti z očetom, saj ima mama probleme z odvisnostjo. Sodelavca sem videla le kak vikend, ki sem ga morala preživeti z njo ali na dopustih, kjer sem kričala, da nočem biti, ker sem se ga bala. Pa sem bila samo ‘naporen otrok’ v očeh vseh odraslih. Kdo mi bo verjel, da jo je vpričo mene davil? Da mi je govoril, da me bo ubil? Da bo ubil mojega očeta in vso družino? Vsaka slaba stvar, ki se je zgodila, je bila krivda mene ali moje družine in vsakič, ko mu je šlo kaj narobe, mi je grozil. Nisem imela modric, mama pa svojih nikoli ne bi priznala in ga tudi nikoli ne bi prijavila. Še danes, več kot 15 let kasneje hodi po svetu z modricami ‘ker je padla, je nerodna, se je zaletela v vrata’. Svoje razmerje z njim skriva pred mano, ker ve da ne odobravam. Vendar vidim njegovo prisotnost na njenih licih. Na njenih reakcijah, ko dvignem roko in trzne v pričakovanju udarca. Srce se mi lomi za njo. Pa vendar je odrasla in sama drži v rokah svojo usodo. Kako naj prijavim nekaj, kar si še sama ne more priznati? Nihče ne bo šel preiskovati 15 let starih obtožb, za katere ni fizičnih dokazov, so samo moji panični napadi. Kot otrok se nisem počutila zaupljivo do odraslih. Policaji so tudi večinoma bili moški, ki bi se z njim samo pogovorili in strinjali, kako grozno, da more prenašati otroka, ki kriči. Nikogar ne zanima, zakaj otrok kriči. Vidijo samo, kako je to njim moteče. Iz dna srca sovražim ‘boys club’ odnos, ki moškim odpusti vse prestopke, ker drugim moškim niso storili žalega, zatorej ne morejo biti tako grozni, kot jim dopovedujejo ženske. KDO bo verjel moji besedi proti odraslemu moškemu? Kaj pa male punce vedo?
#nisemprijavila, februar 2022
