Bil je moj šef oz urednik. Iz skupnega dela, pospremljenega s flirtanjem in namigi se je razvilo razmerje. Ko sva že zaplavala mi je povedal, da živi s partnerko in otrokom, da pa je zveza mrtva. Nisem vedela kaj naj s tem, v glavi sem imela neko interno uro, da dolgo ne bo trajalo, da je pač afera. Zvezo sem tako po 3 mesecih prekinila, ker sem predvidevala, da resen odnos to ne bo.
Prišel je nazaj, obljubil, da bova ‘zares’ in verjela sem mu. V tistem času je bila moja resna želja otrok. Tudi zaradi tega sem prvič zvezo prekinila, ker sem vedela, da v tisti konstelaciji to ne bo izvedljivo. Strinjal se je, s solzo v očeh.
Po pol leta sem zanosila. Vesela kot svet sem mu sporočila. Njegov odgovor “Pejd to sanirat”. Zlomil me je. Bila sem sama v najemniškem stanovanju, delala prekarno. Sama otroka nisem mogla imeti. Tako sem se odločila, da mu ‘ugodim’. Obenem sem želela prekiniti vse stike z njim. Tega ni želel sprejeti. Puščal mi je sporočila, me čakal pred blokom, zvonil, klical, pošiljal sporočila. Nekajkrat sem ga spustila v stanovanje iz golega sramu in strahu. Sram me je bilo, da bodo vsi vedeli. Strah me je bilo, da bodo vsi vedeli kako grozna sem. Da bodo vedeli kako sem nasedla. Ker sem vedela, da je šla stvar predaleč sem začela hoditi na terapijo. Terapevt mi je pomagal, me spodbujal, da naj raziščem vse načine kako mu preprečiti dostop do mene.
Zato sem klicala na policijsko postajo, razložila situacijo in prosila za pomoč, kaj lahko naredim. Gospa policistka je rekla, da lahko vložim prijavo, da pa “si pol ne smete premislit. Veste pol je to to”. Če se prav spomnim, bi tako ali tako dobil samo plačilni nalog. Celoten pogovor je bil zelo ponižujoč in iz minute v minuto sem bila bolj jezna. Tudi, ker sem bila jezna mi je bilo nadaljnje ignoriranje njegovih pozivov lažje. Je zvonil, je pač zvonil, nisem več odpirala vrat. Blokirala številke, dostope. Na koncu je vztrajal na SMS-ih prek spleta. Moje zadnje sporočilo je bilo, da zbiram screenshote njegovih sporočil in ob naslednjem jih posredujem na policijo. To je bilo 9 mesecev po splavu. Na srečo je nehal. Nočem pomisliti kaj bi bilo, če bi spadal v tisto skupino, ki te počaka z nožem pred blokom. Tega sem se tudi najbolj bala. Tega je zdaj 5 let in ne vem če sem ok. Otrok ne želim imeti. Vsaka novica o umoru ženske, ki je rekla dovolj je, me pretrese.
#nisemprijavila, februar 2022
