Ponoči sem šla z zabave v Rožno dolino. Za menoj je hodila skupina fantov. Nisem se menila zadnje. Nekaj so žvižgali, klicali, naenkrat so bili okoli mene. (Opis umaknjen), začeli so me prijemati, šlatati, en me je držal drugi raztrgal majico. Nisem imela glasu od groze in panike, ampak sem se močno upirala. Eden od skupine jih je ustavil. Jaz sem tekla v študentski dom. Panika in groza, zgroženost, kako nisem imela glasu kričati, nisem vedela, da se to lahko zgodi. Nikoli nisem videla moških kot grožnje. Nisem mogla razumeti kako si lahko nekdo napade neznano osebo in to skupina. Še zdaj ne razumem. Morda sem videti šibka, ali so mislili, da sem pijana morda ne bi smela nositi krila? Takšne stvari so mi šle po glavi. Srečna sem, da nisem nikoli pijana in da bi bilo kaj hujšega, da sem pobegnila. Sedaj me je zelo strah, ko kdo hodi za mano, v eni roki nosim “poper razpršilo”, v drugi imam telefon z enim klikom do klica.
Nisem prijavila ker sem uspela pobegniti in sem imela dovolj drugih stvari v življenju, da se je to čeprav gnusno in grozno zdelo nevredno dodatne muke zame.
#nisemprijavila, januar 2022
