Ko sem bila stara 8 let me je mama napotila k “vikend sosedu”, da mu nesem pošto.
Bil je družinski prijatelj.
Ko me je sprejel v hišo, se je pričel čudno obnašati. Najprej mi je govoril kako sem že velika in me dvignil v zrak. Ker nisem želela, da me ima v rokah, me je v zraku spustil na tla. Nato mi je želel potipati ‘cicike’, a sama sem se pomikala proti vratom. Očitno mu je moj strah dajal poguma in je roko usmerjal k moji vagini.
Na srečo vrat ni zaklenil in sem ušla. Za mano se je drl, da mi podarja otroški stolček, če bom tiho.
Bežala sem in prijokala domov. Mami povem kaj se je zgodilo…Odziv je bil medel. Dejala je, da dobro, da ni ona šla in da tega ne bova povedali očetu, ker bi se znesel nad njo…DA TEGA NE BOVA POVEDALI NIKOMUR.
Zvečer pride sosed na obisk, očitno preverjat, kakšno je vzdušje in kje sem jaz. Mama mu ni rekla prav nič.
Še naprej so se sestajali, oče mu je še zmeraj pomagal kidat sneg z dvorišča…
Mama se danes dogodka ne spomni.
Jaz pa…, sem ostala sama v tem. Neslišana in nepomembna. Nihče me ni zaščitil.
Danes razumem vlogo moje mame, ki ni naredila prav. Sem sprejela. A kljub vsemu je pustilo pečat…Postala sem upornica.
Vsem nemogoča, a to predvsem tistim, ki igrajo vlogo žrtev.
#nisemprijavila, januar 2022
