Svojo zgodbo pišem isti dan, ko se je zgodilo nasilje. Nisem prijavila. In najbrž ne bom, ker me je sram. Ker mislim, da sem bila jaz vzrok oziroma povod za to.
Kot že velikokrat, sva se s partnerjem prepirala. V jezi sem zaloputnila vrata. Partner je prišel do mene in me porinil. Vprašal me je, če mi je to všeč. Ker sem se ustrašila, sem ga prijela za majico in odrinila stran. Komaj kaj se je premaknil, ker je večji in močnejši od mene. Nato me je prijel za majico, me dvignil in vrgel po tleh. Skoraj sem se udarila v glavo. Bolijo me roke in noge. Začela sem jokati in čez nekaj časa se je pojavil panični napad. Vmes sem se samopoškodovala, sploh se nisem dobro zavedala, bila sem v šoku. Partner je prišel k meni, me začel objemati, ko je videl, kaj sem storila, me je prijel za glavo in uho in me kot malega otroka nadrl, kaj je narobe z mano. Hotel je poklicati mojo družino, vendar sem ga rotila, naj je ne. Uničiti mi je hotel telefon. Med vsem dogajanjem mi je govoril, da sem sama kriva, da sem si sama storila to in da mu to jaz delam.
Nekaj ur je od tega, on s prijatelji na pivu, jaz pa skrušena doma. Sram me je povedati komu, ker mogoče še to ne bi zgodilo, če bi se lepše obnašala. Če ne bi zaloputnila vrat. Mogoče potem on ne bi bil tak. Govoril mi je, da ga ves čas izzivam. Morda ga pa res. Ne vem, kaj je sploh res, čemu naj verjamem. Vem samo, da me boli. In ne vem, ali me boli bolj telo ali srce.
#nisemprijavila, januar 2022
