Ko sem bila stara 14 let.
Spoznala sem fanta, ki je bil tri leta starejši od mene. Tako on kot jaz sva izhajala iz patriarhalne družine – kjer je prva in zadnja beseda od očeta in kjer oče zavihti z pasom po goli koži.
Zame je to pomenilo, da sem nosila občutek krivde na vsakem koraku v svojem življenju, za fanta pa grobo poniževanje mene in trenutek, ko me je zagrabil za vrat in me želel zadaviti, ker nisem razmišljala tako kot bi po njegovem morala.
Bila sem preveč svobodomiselna, torej razmišljala s svojo glavo.
Seveda sva se razšla. A žal ga nisem pustila jaz. On je pustil mene, saj sem bila zanj premalo izkušena. Imel je prav in zato sem mu hvaležna še danes.
Zaradi te izkušnje in načina vzgoje mojega in njegovega očeta, oz če prav pomislim, vseh moških figur v mojem otroštvu (letnica rojstva umaknjena), se zavedam, kako zelo smo ženske v podrejenem položaju in vzgajane zato, da bi služile moškim in patriarhalnemu tipu osebe.
Ostala sem uporabniška in naredila vse, da sem se zavedala svoje vrednosti. Sedaj imam ob sebi že 15 let izjemnega moškega, ki ima sebe izjemno rad in zato ima tudi mene izjemno rad in me spoštuje kot žensko.
Moški in ženske, ki so nasilni imajo očeta in mamo ali okolje, kjer se vzgaja nasilje skozi besedo ali dejanja. Enako velja za vsako generacijo nazaj. In krog se ponavlja…
Krog ustavimo le tako, da se imamo radi in izstopimo iz njega…
#nisemprijavila, januar 2022
