Mogoče bi te morala ustaviti, ko si se prvič razjezil name in odrinil od sebe, da sem z glavo pribila ob zid. A te nisem, ker imaš pravico biti jezen.
Mogoče bi te morala ustaviti, ko si me vsako uro preverjal, kje sem, s kom sem. A te nisem, ker imaš pravico skrbeti.
Mogoče bi te morala ustaviti, ko si mi dokazoval, da me moji prijatelji in družina ne marajo. A te nisem, ker me imaš pravico ščititi.
Mogoče bi te morala ustaviti, ko si tistega (mesec umaknjen) moje negibno telo porival, čeprav sem ti rekla ne. A te nisem, ker me mogoče tistih enkrat nisi slišal.
Mogoče bi te morala ustaviti, ko si me zmerjal, da sem kurba, prasica, ogabna in prekleval dan, ko sem se rodila. A te nisem, ker si mi s solzami v očeh rekel, da ti je žal.
Mogoče bi te morala ustaviti, ko si prvi cigaret ugasnil na moji koži ob moji …, da bom vedno vedela, da sem tvoja lastnina. A te nisem, ker si mi rekel, da to delaš, ker me ljubiš.
Mogoče bi te morala ustaviti, ko si me prvič zares udaril. A te nisem, ker v sebi nisem več obstajala.
Mogoče bi se morala ustaviti in zares premisliti, kaj mi delaš. Ampak že pri (starost umaknjena) sem vedela, da pritiska ob prijavi ne bi prenesla. Kdo bi me jemal resno? O tebi z nikomer nisem govorila, o tem nisem imela nobenega dokaza. Pa tudi če bi ga, si le bil moj fant in si si vzel, kar ti je pač pripadalo.
Mogoče bi te morala prijavit, ampak kako bi se tako mlada, tako ranljiva, tako uničena sploh lahko še bolj pomanjšala in skrila pred tabo, če ne bi izginila v praznino.
#nisemprijavila, januar 2022
