Bila sem na svetovanju pri psihologu, h kateremu me je napotil mama, ker sem bila jaz problem, da nisem zmogla narediti prvega letnika faksa medtem ko se je ona zdravila zaradi alkoholizma. Pri psihologu, ki je vodil tudi klub zdravljenih alkoholikov, v katerega naj bi hodila mama po zdravljenju.
Na posvetu v njegovi pisarni mi je rekel, da imam zelo zaprta usta, da to kaže ali na to, da imam slabe zobe ali na težave pri sprostitvi pri seksu.
Postavil se je za moj hrbet, jaz sem sedela na stolu, in me začel masirati po vratu in ramenih- da se moram sprostiti, je rekel. Jaz sem okamenela, bilo mi je zelo neprijetno. Na srečo je prišla mimo njegova sodelavka. Umaknil je roke z mene in sedel nazaj na svoj stol, kot da se nič ni zgodilo. Kako sem prišla domov, ne vem.
Nisem prijavila, ker sem bila v šoku, ker sem čutila sram, ker sem se počutila krivo, ker je bil on odrasel moški, psiholog!, ki naj bi mi pomagal, ne pa zlorabil, ker mi nihče ne bi verjel, oz. me zaščitil, ampak bi se vsulo name, česar ne bi prenesla. Tudi nikoli nikomur do sedaj nisem povedala. Zdaj sem – po 38 letih od dogodka.
