Bila sem vesel otrok. Rada sem imela šolo in rada sem se učila, moje ocene so bile štirice in petice. Vedno sem bila nasmejana, vljudna, prijazna, lepo vzgojena. Mama me je učila, da je potrebno biti do ljudi vedno prijazen in spoštljiv, da se dobro z dobrim vrača. To vse še danes verjamem. Se pa zavedam tudi, da vsi ljudje niso taki. Na žalost. Zgodilo se je v 4. razredu osnovne šole, ko sem se vračala iz šole. Na cesti, pred stanovanjskimi bloki me je ustavil moški, star približno 30-40 let. Ogovoril me je, da čaka otroka, ki obiskuje 2. razred ter me povprašal v kateri razred sem jaz. Prijazno sem mu odgovorila, tako kot sem bila naučena, čeprav mi ni bilo do tega. Ni mi bilo do pogovarjanja z njim. Spraševal me je naprej ali mi je všeč v šoli, ali mi gre in podobne stvari. Skozi pogovor se je vedno bolj odmikal s ceste ter naju usmerjal proti stanovanjskim blokom (bilo jih je več, skupaj pa so tvorili nekakšen umik pred glavno cesto. Pogled na dvorišče blokov pa je bil zgolj z balkonov.) Spravil me je v kot ter rekel, da je učitelj športne vzgoje, da želi preveriti ali sem dovolj velika za športnico. Začel me je otipavati čez oblačila, po prsih, zadnjici, mednožju. Roke je imel povsod, v naslednjem trenutku mi je že slekel hlače in rekel, da želi videti ali imam lepo. Ogledoval si me je in me pri tem obračal. Rekel je, da druge punce nimajo tako lepe, da imam najlepšo. Kompliment “lepa” je še danes moj sprožilec, ne glede na to, na kaj se nanaša. Na konce je še dodal naj bo to najina skrivnost, naj ne povem nobenemu, saj bo imel težave.
Vsak dan me je čakal na istem mestu in vsak dan si je upal več. Ostale dni me je odpeljal na zapuščeno gradbišče, ki je bilo le streljaj stran od mesta kjer me je čakal. Tam je bila na pol podrta stavba, z zidovi, ki so nudili popoln umik. Prijel me je za roko ter jo položil na svoj nabrekli ud. Naslednjič me je posadil na svoj ud in me toliko časa drgnil ob sebe dokler mu ni prišlo. Penetriral ni. Si pa ne upam niti pomisliti ne kaj bi se morda zgodilo naslednjič, če bi ga samo še enkrat videla. Po tistem dnevu sem namreč iz šole začela hoditi s sošolkami. Ker so bile vse v podaljšanem bivanju, sem z njimi ostajala tam, dokler niso šle domov. Nikoli več ga nisem videla. Kljub temu sem postajala le bleda sence sebe. Zapirala sem se vase, ocene so mi padle na dvojke in enke, začela sem se oblačiti kot fant, želela sem izgledati kot fant. Morda se mi kaj takega ne bi zgodilo, če bi bila videti kot fant. V šoli kakšnega posebnega odziva glede mojih ocen in obnašanja ni bilo, tudi pri starših ne. “Saj bo minilo.”
Povedala nisem nikomur. Kasneje, pri svojih 18ih sem se zaupala “najboljši prijateljici”, ki me je odpravila z besedami: “ah, pretiravaš, iskreno ne verjamem, da se je to res zgodilo.” Pri 19ih pa sem imela prvega resnega partnerja kateremu sem tudi povedala kaj se mi je zgodilo. Prva stvar, ki me jo je vprašal je bila ali sem rekla ne. V trenutku me je preplavil sram, občutek krivde, pa tudi sreča, da tega nikomur prej nisem povedala. Počutila sem se, da sem za vse kriva sama, saj nisem rekla ne. Šele danes, pri 30ih letih se zavedam, da krivda ni moja. S pomočjo zdajšnjega partnerja, pravih prijateljev, terapevtke ter ogromno dela na sebi pa danes brez sramu in kančka krivde povem svojo zgodbo. To je nekaj kar rabim narediti, za majhno punčko v sebi. Da ji pokažem, da je slišana, da je ljubljena, da je pomembna. Da lahko od mene dobi vse tisto, kar kot otrok ni dobila, pa bi si zaslužila. Da je varna.
#nisemprijavila, marec 2022
