Živjo Nika & Co.
Pri vaši (še eni hvalevredni) akciji Pričevanja upokojenk in upokojencev bi želel pripomniti/spomniti, da verjeto ne boste uspeli zabeležiti kruto žalostnih zgodb velikega števila tistih upokojencev, ki imajo res mizerno nizke pokojnine, saj si z njo ne morejo privoščiti računalnika in plačilo interneta ter vam tako preko spletnega obrazca povedati svojo zgodbo.
Te zgodbe so gotovo še bolj žalostne, kot te, ki jih boste dobili preko spletnega obrazca.
Na splošno je prehod v pokoj v nekem smislu ponižanje za človeka oziroma izguba njegovega dostojanstva: nenadoma ima (praviloma) bistveno manjši priliv denarja, posledično mora močno zmanjšati standard življenja, ki ga je živel desetletja. Tu izpustimo poglavje o malverzacijah, ki se jih poslužujejo (nekatera?) novodobna podjetja pri izplačilu dohodka, da bi bila čim manj obdavčerna – posledično pa pri tem upokojencu zmanjšujejo obračunsko osnovo za višino pokojnine!
Upokojenec si tako po upokojitvi ob manjšem dohodku ne more več privoščiti nakup novih zimskih čevjev, obnoviti garderobe, recimo kupiti nov zimski plašč, ker je stari že raztrgan. Ne more si več privoščiti nakupa dobre hrane, kaj šele bolj zdrave ekološko pridelane, kar naj bi bilo dobro za njegovo zdravje. Pa obisk koncertov ali gledališča, ali občasno crklanje v restavraciji in nenazadnje prijetno posedanje ob kavici in tortici ob Ljubljanici, da počitnic kje ob morju ne omenjamo….kaj šele avtomobila, ki bi ga zapeljal na nedeljski izlet, mu olajšal marsikateri opravek. In mu omogočal, da je samostojen. Da ne žica sorodnikov ali prijateljev za prevoz. Tu ne zdrži trditev, da pa naj uporablja (brezplačen) javni prevoz, saj marsikdo v letih ni več tako zelo okreten, da bi ga uporabljal ter skakal iz enega avtobusa na drugega. Taksi je spet en strošek… Veliko svežih upokojencev mora tako svoj avtomobil prodati, saj ga ne morejo več vzdrževati – tudi če imajo pokojnino 500, 600 evrov oziroma najnižjo zagotovljeno – kaj šele tisti, ki imajo še manjšo ali pa so sami. Marsikdo mora prodati tudi stanovanje, saj ga ne more več vzdrževati, selitev iz vajenega okolja pa za večino starostnikov predstavlja dodaten stres.
Večino starostnikov začne izdajati telo, zdravstvene težave pa praviloma ne more učinkovito reševati zaradi stanja našega zdravstvenega sistema – zasebnih zdravnikov pa si, ker so brez denarja, ne morejo privoščiti…
Skratka, ponavljam, ob upokojitvi večina upokojencev ne more zadržati enake ravni življenja, kot ko je bil zaposlen. In to je največje ponižanje, ki ga doživi. Žal je tako, da denar pač daje neko samozavest – odžene strah, kako se prebiti skozi starost.
Žal, kot že vemo, si večina upokojencev za aktivnega življenja ni uspelo priskrbeti dovolj denarja za mirno preživljanje penzije in je z majhno penzijo postavljen v kot, v položaj, ko mu življenje postaja muka, borba za preživetje, depresija… Zlasti, če je njegovo življenje odvisno od enega prihodka, oziroma če je sam, brez, partnerja … Za razmeroma normalno življenje bi danes upokojenec rabil vsaj 1000 evrov neto, še raje 1200 pokojnine, kar bi nenazadnje ‘razbremenilo’ družbo, saj bi ji bil bolj zadovoljen, aktiven in bolj zdrav upokojenec manjše (finančno) breme. …ampak, saj vse to že kar nekaj časa vemo, kajne! Kaj pa zdaj?
