Ko sem se rodila, je bilo očetu 60 let, mami pa 41. Pisalo se je leto 1974. Nista znala pisati in brati in živeli smo v veliki revščini ter zasmehovani od okolice. Bilo je mnogo hudega. V najstniških letih sem prosila lokalni časopis za pomoč v bližini objave naše zgodbe in pozivu k podariti česar ne potrebujejo, še posebej sem si želela tv. Pa so prišli novinarji in nato še enkrat in skupaj z nekom, ki je podaril še prevoz, pripeljali podarjeno. Med njimi je bil nekdo star okoli 45 let, ki se je delal mojim staršem zelo pomembnega, meni pa se samo nasmihal. Po nekaj tednih se je ta oseba vrnila in vprašala moje starše ali me lahko odpelje na neko prireditev in mi še tako malo pomaga. Seveda sta privolila in me še v nič dajala, češ kaj si nehvaležna, ko sem rekla, da ne bi šla, ker nisem vedela kaj naj se sploh pogovarjam z njim, zakaj me vabi. Tam sem samo hodila za njim, on pa se je delal pomembnega in pozdravljal nastopajoče na odru, eni so mu ozdravili, drugi ne. Na poti domov je zapeljal z avtom na gozdno cesto izstopil iz avta, prišel na mojo stran, odprl vrata , slekel hlače, me zagrabil za lase in povlekel k sebi. Kolikor sem upala sem se upirala in govorila, da me naj pusti na miru, jokala. Grozil mi je, me lasal, močno držal za roke, razpisal noge, kot v transu da s silo doseže svoje za vsako ceno. Ko je naredil kar je nameraval, me je odpeljal domov in mi med potjo pravil o tem, da naj bom tiho o tem, kako mi nihče ne bo verjel, če bo moja beseda proti njegovi in da me čaka še veliko slabega, če bom karkoli komu rekla in bo zvedel. Seveda nisem rekla, komu bi? Starša sta mislila, da mi hoče pomagati in mi ne bi verjela, tudi sicer nista kazala, da jima je mar zame in tudi sedaj jima ne bi bilo. Če ne morem povedati doma, ne morem nikjer sem mislila in tako ostala takrat tiho. Sedaj pa povem, samo na sodišče ali policijo pa še vedno ne bi šla, ker imam občutek, da bi se morala zagovarjati v smeri, da nisem sama kriva, da se je to zgodilo, da sem hotela to ali da celo lažem. To bi bil še dodaten udarec, ki pa ga ne bi želela sprožiti…
Zgubila sem vero v pravico, dobre ljudi in v to, da se moram ceniti, paziti nase, da je to sploh pomembno.
