Psihično nasilje se je začelo takoj po rojstvu otroka. Najprej si dopoveduješ, da sva oba pod stresom zaradi novorojenčka, da saj on ni tak, ampak zaradi okoliščin tako odreagira. Ko me je prvič porinil, sem poklicala policijo. Prepričali so me, da naj ga ne preganjam, saj bi bil edini učinek ta, da bi dobil finančno kazen. Ker je bil takrat brezposeln, bi seveda na koncu breme kazni padlo name. S psihičnim nasiljem je nadaljeval, zato sem pol leta kasneje začela postopek ločitve na CSD-ju. Ko sem opisala nasilje (med drugim je zmetal vse moje stvari iz omare, skril moj telefon, mi preprečeval, da bi šla sama ven, ko sem šla sama v trgovino, me je obtoževal, da ga varam, …), je predlagala partnersko terapijo in s tem odložila postopek na CSD-ju. Na terapiji me je terapevtka prepričevala, da pa sem vendarle jaz kriva, da bi se mogla umakniti, biti tiho, nič reči, če bi me kaj motilo. Potem smo na CSD-ju zaključili postopek na način, da bova še poskušala hoditi na terapijo naprej. Večkrat sem poudarjala vsa njegova nasilna dejanja, a nikoli niso začeli postopka družinskega nasilja. Nato me je udaril enkrat. Na skrivaj sem klicala SOS telefon, bala sem se, da bi me ubil, če bi vedel. Verjeli so mi in mi svetovali. Ko me je udaril drugič, sem poklicala osebno zdravnico. Sestra me je napotila na urgenco, kjer so me pregledali in uredili prijavo na policijo. Odločila sem se za pregon, policist je zapisal mojo in njegovo zgodbo. Kaj se je zgodilo potem, ne vem. Imela sem srečo, da se je on na tej točki odselil. Še nekaj časa pa je nadaljeval z grožnjami in psihičnim nasiljem. Na neki točki sem klicala CSD in mi je svetovalna delavka dopovedovala, da se on lahko odloči in odpelje otroka v tujino brez mojega dovoljenja, ampak da se to smatra kot najina skupna odločitev, saj sva uradno še vedno poročena. Ko zdaj vrtim v mislih čas nazaj, si želim predvsem, da bi me na CSD-ju jemali resno. Da me ne bi toliko ljudi prepričevalo, da je psihično nasilje nekaj normalnega, da to vsak doživi. Želim si, da bi bili postopki jasni in enostavni. Da ne bi rabil 100x govoriti iste zgodbe, podoživljati istih trenutkov. Kljub temu, da sem vedno takoj klicala ustrezne organe, po dveh letih še vedno nisva ločena, še vedno ni odločeno, komu bo otrok zaupan v skrb in varstvo, kako bodo urejeni stiki. In kar je najhuje, čeprav sem jasno govorila o nasilju, nimam o tem nobenega papirja. Kot da nasilja nikoli ne bi bilo.
