Moja zgodba ni tako pretresljiva kot marsikatera druga, pa vseeno. Po prvem letniku gimnazije sem se prepisala na drugo, ki mi je bila bližje. Razred, v katerem sem pristala, naj bi bil zelo povezan. Že prvi dan sem opazila spoštovanje in občudovanje skoraj vseh sošolcev do enega od fantov v mojem razredu. Bil je predsednik razreda in vodja krožka, ki me je zelo zanimal. V naslednjih mesecih sem ga bolje spoznala. Jasno je bilo, da se je do marsikoga čudno obnašal, veliko je bilo neprimernega dotikanja, tako fantov, kot deklet. Vse skupaj sem poskusila ignorirati ker se očitno drugim ni zdelo kot velik problem, vseeno pa sem ohranjala varno distanco.
No, potem pa se je zgodilo. Neka dejavnost prej omenjenega krožka se je zavlekla v večer. Ko smo zaključili, smo šli s še parimi udeleženci na pijačo. Ostali so šli domov, midva pa na avtobus v isto smer. Nekaj je pozabil, zato sva šla nazaj. Ko sva čakala na naslednji avtobus se me je začel dotikati. Kljub temu, da sem mu večkrat rekla ne in ga odrinila s sebe, mu rekla naj neha, se ni ustavil. Zmrznila sem in se jokala med tem ko se je on slačil in svoje roke potiskal pod moja oblačila. Ne vem, če sem se tresla ker je bilo mrzlo, ali od strahu. Nisem mogla verjeti, da se to dogaja meni, med tem, ko sploh nisva na nekem grozno osamljenem kraju. Preden se je zgodilo se kaj hujšega sem kakšnih 50m proč zagledala par, ki je hodil v najino smer. Zgrabila sem nahrbtnik in tekla. Ko me je dohitel, je bilo okrog že nekaj več ljudi. Za mano se je zadrl: “Obnašaš se kot da bi te hotel posilit!”
Čutila sem grozno krivdo. Kot da bi mu bila res nekaj dolžna. Naslednji dan sem sošolki, ki ji je bil fant všeč, zaupala kaj se mi je zgodilo. Rekla mi je: “O imaš pa res srečo… da si je tebe izbral.” Nič mi ni bilo jasno
Nekaj mesecev pozneje sem se končno odločila, da grem do socialne delavke, saj sem slišala podobni zgodbi še dveh punc na šoli. Povedala sem ji kaj se je zgodilo, zakaj nisem prišla do nje prej in pa da sem slišala vsaj še za dve drugi podobni situaciji. Rekla mi je, da ona ne more nič, saj me ni posilil in za to nimam nobenih dokazov. Predlagala mi je, da direktno govorim še z dekletoma in se mogoče dogovorimo za pogovor z vsemi našimi starši in njim, pa seveda tudi z njo. Omenila je, da se je nekaj podobnega pred leti na šoli že zgodilo in so s pogovorom rešili situacijo. Ampak mi je predlagala tudi, da sem previdna, saj je bil eden najbolj priljubljenih dijakov na gimnaziji – tudi med profesorji.
Kasneje sem govorila z eno od punc s podobno izkušnjo, ki mi je povedala, da ne želi, da bi njeni starši izvedeli. Takrat tudi moji še niso vedeli kaj se je zgodilo, zato sva se strinjali, da se ne spuščamo v pogovore, ki najbrž ne bodo vodili do kakšne konkretne rešitve.
Ko sem mami povedala za vse skupaj je bila jezna in razočarana nad šolo in socialno delavko, vendar sem jo prosila da profesorjem ničesar ne omenja, najbrž zaradi sramu, ki sem ga takrat še čutila.
Moje psihično zdravje se je močno poslabšalo približno leto po tem, ko se je vse skupaj zgodilo. Nehala sem hodit v šolo in gimnazije nisem dokončala. Zdaj, pet let kasneje, imam v planu, da grem spomladi opravljat maturo, da končno nadaljujem svoje življenje, kot sem si ga prej želela.
