– ker nihče, ki je za to vedel, ni tega obsodil
– ker so ljudje včasih to videli in gledali, ne da bi kaj rekli ali storili
– ker so bili med temi ljudmi, ki so bili do tega pasivni, tudi moji starši in njegovi starši
– ker sem se zaradi vsega tega počutila, kot da sem čisto sama, da nikomur ne morem zaupati in da nihče ne bi moje prijave vzel resno, kot resno težavo in ne kot nekaj, nad čemer je mogoče zamahniti z roko
– ker sem bila premlada in premalo izkušena, da bi se zavedala prvih znamenj nasilnega odnosa, osnov za nasilje, ki so bile nedvomno tam: verbalna zloraba, poniževanje, vpitje, prisvajanje, dominacija, izolacija od družine, prijateljev itd. – in ker je bilo potem, ko je prišlo do fizičnega nasilja, prepozno, saj sem izgubila kompas glede tega, kaj je sprejemljivo
– ker sem ga imela rada, očitno pa nisem imela dovolj rada sebe
– ker me je v majhnih, dnevnih dozah verbalno poniževal – mene, moje interese, želje, prijatelje, slog oblačenja, frizure, ličenja, telo in življenje – rezultat česar je bil ta, da sem izgubila samozavest, potrebno za to, da bi ozavestila nasilje, ga zapustila in prijavila
– ker nisem mogla verjeti, da punca, kot sem jaz – izobražena, inteligentna, moderna, razgledana, razsvetljena – lahko doživlja fizično nasilje in vztraja v nasilnem odnosu;
– ker sem si delala utvare, da se to meni ne more zgoditi
– ker sem si prigovarjala, da se je zgodilo samo enkrat – samo dvakrat – samo trikrat – samo …
– ker sem bila kot moderna punca prepričana v to, da je moje telo nedotakljivo, dokler ni več bilo
– ker sem bila od sporov s partnerjem tako izčrpana, da nisem imela energije za opolnomočenje
– ker sem se zavedala, da prijava pomeni popolno spremembo življenja, in najbolj sem se bala tega, da bi z zvezo vred izgubila tudi svoje življenje: prijatelje (ki so bili od obeh), družini (ki sta bili od obeh), službo (ki mi jo je uredil partner)
