Zivjo,
Po nekaj tedenskem spogledovanju z formo sem se koncno tudi jaz opogumila da z vami delim svojo zgodbo.
Moja izkusnja je iz obdobja 2013-2015. Vse se je zacelo zelo romanticno (kot vecina taksnih izkusenj), vendar so se ze kaj kmalu zacele kazati prve rdece zastavice. Po nekaj mesecih razmerja ko sem zacela uvidevati stvari okrog sebe – od manipulacije, do custvene zlorabe so ob moji zelji za prekinitev najinega razmerja pri tedanjem fantu popustile vse zavore. Z vso mocjo me je zacel daviti ob steni, odvzel kljuce od mojega avta in mi preprecil da bi zapustila stanovanje. Moji starsi so odli na posvet na policijo, kjer so jih neuradno rekli da v tem primeru nimajo dovolj dokazov saj je moja beseda proti njegovi in na telesu nisem imela vidnejsih posledic fizicnega nasilja.
Njegovo ustrahovanje se je nadaljevalo, od grozen s smrtjo, do poziga nase druzinske hise, ter vsakic ko bi se srecala, da bi razresila odprte stvari (med drugim tudi financni dolg, ki mi ga je dolgoval) se je najveckrat koncalo z fizicnim nasiljem. Prislo je tako dalec da me je cakal pred sluzbo, sledil do doma, klical moje starse, zasledoval po mestu in ustrahoval vse okrog mene. Ob enem taksnem dogodku, ko sem zapuscala fizioterapijo na (ime ulice umaknjeno) (kjer me je ponovno cakal da sem prisla ven) sem se odpravila domov namerno mimo policijske postaje, kjer je moj strah zagledala policistka na vhodu. Vprasala je kaj se dogaja in ko sem ji razlozila situacijo, je rekla da ga bodo privedli v postajo na pogovor ter ga zadrzali dovolj casa da pridem varno domov z javnim prevozom. Vec kot ocitno ga niso zadrzali dovolj casa, saj sem, ko sem izstopala iz mestnega avtobusa ponovno zagledala njegov lik pred druzinsko hiso.
Ob vsem tem, kjer se pocutis nemocno, da sistem ne zasciti zrtve nasilja ter da te “morajo najti napol mrtvo v jarku” po neuradnem komentarju policije, da bi se tvoj primer zacel obravnavati ti ne pusti veliko moznosti, kot da se ti kot zrtev pocutis krivo za nastalo situacijo, se zapres vase, omejis vse svoje izhode ter vedno pogledujes preko ramena ali ti oseba, ki ti povzroca panicne napade sledi naokrog ali ne.
Po vsem tem sem se odpravila v tujino in izbrala drzavo, kjer se nasilje nad zenskami ne tolerira in kjer ob vsakem najmanjsem sumu taksnega dejanja policija in institucije zascitijo zrtve ter ne dovolijo sistemskega kolapsa. V vsem tem je najbolj zalostno da se mora zrtev izlociti iz svoje skupnosti da bi se pocutila varno, v svojem najranljivejsem obdobju, brez zavetja domacih in najblizjih, ter se s tem odpre se dodatna plast bolecine.
