#nisemprijavila zgodba 353

Ne vem, če sploh upravičeno delim svojo zgodbo, ampak jo moram deliti, ker ne vem … Ne vem, ali se je ta moški do mene obnašal primerno ali sem bila skoraj zlorabljena. Ne vem, kam drugam naj se obrnem. Še vedno sem ujeta v tem odnosu in si ne upam pobegniti, ker me je strah, da mi bo kaj naredil. On je starejši, uspešen odvetnik – pozna pravo, jaz ga ne. Mislim pa, da moja zgodba itak ni tako nasilna, da bi bila vredna prijave. To je, če je sploh šlo za nasilje …

Moja prvi partner je moški, ki je še enkrat starejši kot jaz. Spoznala sem ga na internetu, na socialnem omrežju za navdušence nad bdsm praksami. Prav zato, ker gre za bdsm, sem zmedena glede celotne situacije … Že na začetku sem mu povedala, kaj iščem (ljubečo ddlg dinamiko) in do česa mi ni (bolečine – pa naj bo šeškanje, klofutanje, ščipanje, vlečenje za lase). Pravzaprav sem bila/sem še vedno najbolj proti prav vlečenju za lase, ampak mi je s tem tako težil – rekel je, da nekaj mora početi, da me lahko zdominira, da sem popustila in mu čisto vsakič pustila, da mi to počne. Moja zadrega pa je v bistvu pri nekem drugem dejanju … Imam namreč strah pred penetracijo, kar sem mu povedala že na začetku, povedala sem mu tudi, da si na začetku najinega odnosa ne želim početi ničesar penetrativnega. On tega ni upošteval – že drugič, ko sva se srečala v živo, je z mano želel penetrativni vaginalni seks. Na začetku sem mu celo pustila, da poskusi. In je poskusil pa ni šlo, ni mogel vame – občutek je bil zelo čuden, sicer ne ravno boleč, ampak nelagoden, čutila sem se, kot da zadeva ob zid. Potem je poskusil v drugi poziciji in me je ratalo strah in me začelo boleti. Poskusil je večkrat, vsakič sem se mu upirala, govorila ne, vmes me je celo grobo povlekel za lase in rekel naj se mu neham upirati, začela sem jokati. Potem je odnehal, me miril. In ko sem se pomirila, je poskusil znova. Mene je bilo vedno bolj strah, vedno bolj me je bolelo, vedno bolj sem se mu upirala, on pa je bil vedno bolj zafrustriran, da ga ne spustim notri, hotel me je celo zvezati, da se ne bi premikala in da bi mu lahko potem končno pustila, da zgolj opravi s to stvarjo. Moj problem je v tem: na začetku sem dobila safeword, ki naj bi bila edina stvar, ki prekine najino “igro”. Ker je vse to zame prvič, mi je koncept nekoliko tuj … V tistem strahu, ki sem ga doživljala, sploh nisem mogla razmišljati o safeword, čudno mi je bilo izreči to naključno besedo, ki mi jo je določil, sploh ker se mi je zdelo, da mu že z vsem drugim sporočam, da hočem, da se konča. Govorila sem ne, boli, upirala sem se … ne, ker bi igrala, ampak ker me je bilo res strah in mi je bilo res nelagodno – in on je to gotovo vedel, vem po njegovem obnašanju, po njegovih besedah in po tem, kar sem mu že predhodno povedala, da je vedel. Naredila sem vse, kar bi v vanilla svetu avtomatično pomenilo umik privolitve. V bdsm svetu … pa ne vem. Po drugi strani pa sem videla njegovo frustracijo, čutila sem se dolžno, da vztrajam, da mu pustim, da poskuša znova in znova, ne glede na ves strah, nelagodje, bolečino … Šele nekje po pol ure mučenja, ko sem bila končno popolnoma izmučena, na smrt prestrašena, sem končno izrekla safeword. Mislila sem, da bo takoj konec, da bo nehal z vsem, da bo končal to “igro”. Ni. Potem je svoj penis vstavil v mojo rit in mu je prišlo v manj kot petih minutah. Pustila sem mu. Ker sem se čutila dolžno. Ker ga nisem spustila v vagino, čeprav je to zahteval od mene. Ker sem se mu toliko upirala. Ker mi je enkrat – preden je poskusil z vaginalnim seksom – prišlo. Na koncu sem bila vesela, da je bilo konec. Nisem se pa počutila zlorabljeno. Vzel me je v naročju in mi govoril, kako me ima rad. Pomiril me je. Ostala sem z njim. Nisem mu zamerila. Ker mi je prišlo. Po koncu sem mu povedala, da je preveč zahteval od mene, da mi ni bilo všeč, da se je požvižgal na najin dogovor. Rekla sem mu naj mojo vagino naslednjič pusti na miru. Tega ni naredil. Sicer ni poskušal s svojim penisom, le s prsti, kar pa me je še bolj bolelo in sem se mu spet upirala. Zdaj ugotavljam, da je večkrat od mene izsilil privolitev v določene prakse oziroma kratkomalo ni upošteval najinega dogovora. Še en primer: načeloma sem proti igri z bolečino, ampak sem dopuščala možnost biti enkrat našeškana po riti – da doživim. Enkrat sem ga za to prosila, ampak sem mu povedala, da me lahko samo z roko in da se vmes ne sme dotikati mojih genitalij. Tega ni upošteval. Takrat sem se čutila zares posiljeno – prav to šlatanje me je od vsega najbolj prizadelo. Šeškanje je seveda bolelo, ampak sem prenesla, ker sem iskala katarzo – želela sem se zjokati. Nisem mu zamerila šeškanja. To, da me je vmes šlatal po genitalijah, pa ja. To ni bil del dogovora. Rekla sem mu naj neha. Ni me upošteval. Nato me je hotel s palico, čeprav sem mu že pred igro rekla, da ne, da mu tega ne pustim. Ko je želel poskusiti, sem izrekla safeword.

Zmedena sem. Pogovarjala sem se z nekom drugim v skupnosti, ki je bil zgrožen nad tem, da sem bila skoraj posiljena. Jaz nikoli nisem niti pomislila na to, da bi lahko šlo za poskus posilstva. Zdelo se mi je pač, da moram določene stvari potrpeti, četudi si jih ne želim zares, da ga zadovoljim. Ker je on moj dom in je on glavni in on odloča o najinem početju. Po drugi strani pa verjetno ni moglo bit tako grozno, ker če ne bi že prej rekla safeword … Ne vem. Čudno mi je. Zdi se mi, da pričakuje, da pač potrpim, četudi mi ni prijetno, zato pač potrpim. Enkrat mi je namreč rekel, da mu moram pustiti, da z mano seksa, tudi če mi ni ravno do tega. Da tako pač je v bdsm. In da vsaka “malenkost”, ki mi ni všeč, še ne pomeni, da me posiljuje. Ampak po drugi strani on konstantno prekršuje najine dogovore. Dogovorila sva se, da vaginalnega seksa na začetku ne bo. Poskusil je že drugič, ko sva se videla. Dogovorila sva se, da z analnim seksom poskusiva po vaginalnim. Poskusila sva prej. Dogovorila sva se, da se med šeškanjem ne dotika mojih genitalij. Ni me upošteval.

Na koncu je najslabše, da imam občutek, da sem sama kriva za vse. Videla sem rdeče zastavice, poskusila sem pobegniti, ampak sem se vsakič vrnila, popustila … Ne vem, kaj naj naredim zdaj. “In potem seveda: VOLENTI NON FIT INIURIA.” (To zadnje so njegove besede, bojim se, da ima prav.)