Stara sem bila 19 let. Bilo je poleti, brat (5 let starejši) je imel v našem stanovanju zabavo. Njegova družba je bila zelo glasna in pijana.
Umaknila sem se v svojo sobo. Ko je (ime umaknjeno zaradi zagotavljanja anonimnosti) – njegov bivši sošolec, ki je bil tudi na zabavi, prišel v mojo sobo, sem bila v postelji. Planil je na mene, branila sem se, bil je premočan, pretežek. Začela sem kričati, klicati brata. Na srečo me je čez nekaj časa slišal, prišel, ga zvlekel z mene in preprečil posilstvo.
Rekel mu je nekaj kot: ” ne serji ga, kaj delaš, to je moja sestra”. Kaj je bilo potem, se ne spomnim. Mislim, da sem ostala sama z vso grozo, sramom, žalostjo.
Nisem prijavila, ker sem se počutila krivo, ker sem vedela, da ne smem izdati brata, ker bi to povzročilo kaos v že tako kaotični družini, ker sem vedela, da bi mene obtožili in me stigmatizirali, še dodatno z vsem tem pa nisem zmogla živeti. Tudi povedala nisem nikoli nikomur. Po skoraj 40 letih sem začutila, da to zmorem napisati I8M.
Kasneje bom zapisala še dva dogodka, ki sem ju zdaj že zmožna ubesediti.
Hvala, zase in za vse nas, da zbirate te objave in nudite varen prostor, kjer je mogoče deliti te izkušnje, četudi po 40 letih od dogodka.
