#nisemprijavila zgodba 322

Sicer sem prijavila, a dokazati niso mogli ničesar. Na zabavi sem se zbudila daleč od drugih, nad mano glave prijateljic. Ničesar se nisem spomnila, poznejše modrice na zadnjici in ob spolovilu so govorile svoje. Sledil je pregled pri zdravnikj, zasliševanje vseh prisotnih, vrtenje spominov in valjenje krivde na sebe. Smo le bili na zabavi, pili. Sem flirtala, sem si res to priklicala sama? Sem pravočasno rekla ne moškemu, ki je bil dvakrat starejši od mene, poročen? Spominjam se ga le medlo, bolj kot neke zlodejske energije. Še dandanes ne vem natančno, kaj se je zgodilo, od javnih organov sem dobila le uradno pošto in to je to. Nikogar več ne zanima, kaj se zgodi zatem. Kako se najprej zapreš, kriviš, greš na terapijo … leta minejo preden se ponovno zbudiš in ugotoviš, kako sam si v tem. Nihče si še danes ne upa vprašati, kako sem. Mogoče so pometli pod preprogo, mogoče pozabili … Veliko prijateljic od takrat sem izgubila. Verjetno zato, ker sem se zaprla, nisem znala in zmogla drugače, globoko v sebi sem upala, da bo komu bolj mar. Na nek način sem ostala sama, a sem se vsaj zmogla in znala postaviti nazaj na noge. Kakorkoli, po dolgih letih (mislim, da mineva že osmo), po urah terapij in različnih delavnic … se še vedno spomnim. Ne zanima me, kaj je z njim, in če se zaveda posledic zame. Upam le, da sem z lastnim delom uspela narediti premik naprej.