Dober dan tisti, tistemu ki me bere. Sem invalidsko upokojena profesorica in moram pre-živeti s 380 € mesečno. Sreča v nesreči je dejstvo, da zaenkrat še živim v svojem stanovanju in mi vsaj ni treba plačevati najemnine. Vendar se lahko tudi to prav kmalu spremeni. Moj brat me je spolno zlorabljal in posiljeval od mojega 10. do 14. leta. Zaradi tega si nikoli nisem mogla ustvariti lastne družine in pri štiridestih se mi je psihično zdravje toliko poslabšalo, da sem morala za dve leti v psihiatrično bolnico. Odtlej sem invalidsko upokojena. Žal sem zamudila vse zaknite roke, v katerih bi mogla ovaditi svojega brata, zdaj pa mi on grozi celo z odvzemom opravilne sposobnosti, da bi si me lahko znova polastil in še bolj, da bi se polastil mojega stanovanja. Pri tem mu izdatno pomaga nečakinja, ki je pravnica z opravljenim pravosodnim izpitom in zaposlena kot državna tožilka na Ministrstvu za pravosodje, mednarodni oddelek, ki je vsaj tako pohlepna in pokvarjena, kot je on. Tukaj jabolko ni padlo daleč od drevesa.
V veliko olajšanje mi je dejstvo, da imamo v zadnjem času upokojenci brezplačen javni prevoz.
Za zdaj si še lahko privoščim kakšno oblačilo v trgovini iz druge roke in veseli me, da se je to končno organiziralo tudi v Sloveniji. Veseli me, da si še lahko sama postrižem nohte na nogah, skrbi pa me, kako bo, ko si tega ne bom več mogla sama narediti, saj si ne morem privoščiti enkrat mesečno pedikerja za 30 €, hkrati pa nimam nikogar, ki bi mi postrigel nohte na nogah. Skrbi me, kako bi, ko ne bom mogla več v celoti skrbeti sama zase, saj moja pokojnina niti od daleč ne zadošča za plačilo DSO niti za dodatno pomoč na domu. Verjamem, da si nisem sama kriva svojega sedanjega siromaštva, saj sem se zelo dolgo borila, bila sem dovolj bistroumna in zelo pridna, da bi to moralo biti drugače, pa se je zaradi bratovega bolnega ljubosumja in škodoželjnosti oboje obrnilo proti meni.
