Celo delovno dobo sem bil plačan po tarifnem razredu za srednjo šolo. Med delom sem diplomiral in postal diplomiran inženir, a nisem nikoli dobil dela za svojho izobrazbo. Skratka, vseskozi sem bil plačan po srednješolski “grupi” in delal v turnusu, kar pomeni dodatke za praznike, nedelje, nočne, popoldanske itd. Denarja sem imel dovolj, a upokojil sem se invalidsko 3 leta prezgodaj in zdaj, ko sem sam v hiši, sem formalno pod pragom revščine. Sreča, da sem si poleg naše hiše, ki sem jo podedoval, sezidal še eno hišo, katero sem zdaj lahko prodal, drugače bi se iz rodne hiše moral izseliti v neko garsonjero. Hiša, ki sem si jo sezidal, je bila moj “četrti steber”, ki ga zdaj najedam. Živim normalno, kot sem bil vseskozi navajen, vendar mi od pokojnine vsak mesec zmanjka vsaj 300 evrov.
Poudaril pa bi tole: Spadam v generacijo, ki se je upokojila v letih, ko je bil količnik nekaj čez 57 %. ( Pri mojih starših je bil ta količnik 85 %.) Zdaj se ta količnik spet viša, a ne za nas. Mi smo “lost generation”. Zgodila se nam je krivica. Posodobljen pokojninski sistem bi moral nujno odpraviti to krivico.
Druga nujna zadeva pa je odprava dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kar pomeni cca. 35 evrov na mesec.
