Sem upokojenka stara 77let, vdova že 40 let. Svojo pokojnino sem zaslužila z garanjem v proizvodnji, kjer danes ženske ne smejo več delati. Vedno sem se težko prebijala skozi mesec, kajti z delavsko plačo, mizerno pokojnino po možu za otroka in najemniškim stanovanjem je bilo zelo težko. Dokler sem lahko, sem honorarno še čistila po bloku, danes pa moje roke tega ne zmorejo več. Otroci so danes odrasli, radi me obiskujejo tudi vnuki, vendar namesto da bi jim vsaj malenkost poklonila morajo sedaj oni pomagati meni. Z mojo pokojnino(630€), položnica za najem,(stanovanja nikdar nisem mogla odkupiti) elektriko,telefon in kurjavo mi za življenje ostane bore malo.
Hvala bogu za zlata otroka, ki mi kljub temu da sama nimata veliko, izdatno pomagata. Res žalostno, da si na stara leta nekomu v breme namesto v veselje!
