Pozdravljeni.
Sem invalidsko upokojena mamica samohranilka. Zbolela sem med nosečnostjo, za zelo redko dedno boleznijo. Pridružilo se ji je vedno več diagnoz…tudi intoleranca na praktično vso prehrano. Ampak vredu je.
Zdravnikov ni, tisti ki so ne morejo pomagati, zdravil ni, čakalne dobe dolge, pomagati si moraš na svoje stroške, se znajti sam. Osebni zdravnik mi govori – prezahtevni ste za obravnavo. Brez besed. A vredu je.
Žal sem prehitro zbolela, premalo sem lahko storila za to državo, hitro so me upokojili – tako imam penzije cca. 400 eur – samo stroški upravljalca stanovanja, ki ga bom letos najbrž še lahko imela v brezplačnem najemu (s pomočjo dobrodelne organizacije), so cca. 300 eur. Nato ne vem… lahko samo upam… a vredu je.
Zdravilo proti bolečinam, ki bi pomagalo je samoplačniško – stalo bi me 700 eur mesečno (2 leti nazaj)… vredu je.
Ker sem mlada, in raje v bolečinah kot na invalidskem vozičku, vsem delujem zdravo, čeprav sem več kot 80% invalid. Starejši in ostali me v trgovinah, povsod… potiskajo, obtožujejo alkoholiziranosti, narkomanstva – bolezen pušča sledi… zato ne grem več nikamor. A vredu je.
Žal tudi mladi zbolijo. Prijatelji odidejo, bolanega te ne želi nihče.
Vsak dan je boj. Boj za preživetje. A vredu je.
Tudi mladi zbolimo. Tudi mladi smo upokojeni.
In veste kaj se nam zgodi: mlad ne pričakuješ da boš zbolel, ne ustvariš si ničesar. Izgubiš pa vse. Starš ti umre. Drugih sorodnikov, razen hčerke s katero sva ostali sami, nimam.
Kdo bo pomagal? Dobrodelna organizacija, kjer pa je sedaj vse drugače, a je kot je. Mojo zgodbo je tam poznala ena oseba – tista je žal sama zbolela. Bolezen ne izbira.
Bolečin je vsak dan več. Najbrž preveč za razumljive razlage. A vredu je.
Tudi mladi smo upokojeni – invalidsko. Nihče se ne vpraša: “Kako pa bodo oni preživeli?”… Včasih si rečem: “Hej, morda si pa edina”.
A žal najbrž nisem. Samo opazi nas ne nihče.
Rekli so mi: “Morda 7 let.. vprašanje časa.” Greš naprej v boj in čakaš kaj te bo udarilo naslednje. Govorim si, da bo vse vredu.. ampak najbrž si lažem. Nazaj ne gledam več, vsi se kdaj izgubimo. Nekateri žal v labirintu bolezni. Ampak vredu je. Vredu je.
