#nisemprijavila zgodba 317

Ko sem bila stara 12 let se je pri nas začelo nasilje z strani očeta. Zaradi alkoholizma. Oče je bil nasilen do moje mame in do nas svojih otrok. Pri 15tih smo kot družina propadli in razpadli. To je bila najhujša nočna mora. Ko sem najbolj potrebovala starše in brata jih nisem več imela. In bila sem sama na svetu in ulici. Ulica je prinesla v moje življenje prvo resno zvezo. Hotela sem le pobegnit od doma od nasilja doma in sem tudi pobegnila še v večje nasilje. Spoznala sem fanta, ki je bil sprva super. Zgledal je kot popoln za beg od realnosti. V tistem trenutku bi to lahko bil vsak ki bi mi rekel pojdi z menoj bi tudi šla. Preselila sem se k njemu. Sčasoma me je začel zaklepat v hišo. Razen v šolo nisem smela nikamor. V šoli se nisem smela z nikomer pogovarjat. Doma je pretepal svojo mamo in brata in psa. Vse ga je motilo. Enostavno ta človek je najhujši psihopat kar jih poznam. Čez čas se je v tej noriji pridružil še moj oče. Moj oče je spoznal njegovo mamo in začela sta hodit. Groza. Kolikokrat je ta moj bivši pretepal mene vpričo mojega očeta. In moj oče ni storil ničesar. Gledal je in mi še na koncu rekel da naj sem tiho in grem v sobo. Kolikokrat je pred mano do neprepoznavnosti pretepel mojega psa Pit bulla. Ta ki velja za najbolj nevarnega psa. Pa je bil to moj pasji otroček ki ga nisem mogla nikoli zaščitit. Naj povem da tega monstruma nisem nikoli prijavila. Pobegnila sem od doma sama z enim kovčkom in polno vrečo za smeti polno travm. Če bi ga prijavila ne bi mogla storit ničesar. Sama pa sem imela vsaj možnost zazivet sama. In tega odhoda mi ne bo nikoli žal kajti na tej poti sem našla sebe. On ima dandanes 2 otroka in žensko in vse njih pretepa. Hvala bogu da nimam z njim otroka kajti nikoli si ne bi odpustila če bi jaz bila kdaj kot moja mama ki jo je vpričo mene
pretepal moj oče.