Ena izmed mojih izkusenj, ki, hvala bogu, ni tako kruta, je naslednja. Ko sem bila se studentka me je na poti domov ogovoril nek fant. Izmenjala sva nekaj besed. Zacel mi je govoriti, da nima srece z dekleti. Bilo mi je nekoliko nelagodno, ker nekako preko pogovora ni dojel, da zelim samo domov. Iz vljudnosti sva izmenjala se nekaj besed, nato pa sem se poslovila in zacela hoditi proti domu. Za sabo sem slisala korake in opazila, da mi fant sledi. Pospesila sem korak, on tudi. Postalo me je strah, zato sem zacela teci, on prav tako. Po telefonu sem v teku poklicala partnerja, naj mi pride naproti. Vso pot sem tekla in nekako uspela priti pred dom. Ta fant mi je ves cas sledil, a se je ob prisitnosti mojega partnerja obrnil. Bila sem v soku in zacela jokati. Vsa sem se tresla. S partnerjem sva se strinjala, da bi bilo dobro osebo prijaviti policiji, ker res nisem zelela, da bi tako sledil se kaksni drugi zenski. Preko pogovora na zacetku srecanja sem imela dovolj informacij, da bi ga lahko nasli.
V solzah sem odsla na policijsko postajo Vic, kjer so hoteli, da podam izjavo. Se vedno tresoca sem povedala, kaj se je zgodilo, nakar me policist vprasa: “kaj ste po horoskopu?”. Vsa zmedena mu odgovorim, da ribi, on pa odvrne: “nic cudnega, da ste tako občutljiva.”.
Pri vsem tem me je najbolj presenetil policist. Vsakrsno prijavo bi nedvomno morali obravnavati strokovno in s sočutjem. Ta fant je v meni nedvomno zbudil strah. Danes vem, da preko zakona tako ali tako ne bi mogli storiti nic. Pa vendar bi policija morala biti tisto telo, kateremu zaupas in te bo zascitil, ne glede na stopnjo nevarnosti.
