#nisemprijavila zgodba 309

Fizičnega nasilja pri malo čez 30 nisem še doživela, razen žal to neželeno spolno nadlegovanje. Ko pa
govorimo psihičnem in čustvenem nasilju, ki sem ga doživela, naletim na izraze, kot so “preobčutljiva”,
“težko najstništvo”,  “psihične težave”, “joka ob najmanjšem konfliktu”. To je delno res, a ta del svoje
narave sem se naučila sprejeti, vseeno pa si ne zaslužim si stavkov, kot so ‘pa saj si si sama kriva’ in
‘zakaj nisi šla stran’. Če vas torej zanima, zakaj nekomu v teh letih ne gre in ne gre, ne opravlja službe,
ki si jo želi,a ima noro veliko želja, si finančno in socialno kar ne opomore, potem osebo vprašajte, kaj
zaboga se dogaja, in, ko vam pove svojo zgodbo ali verjemite, pomagajte ali pa odidite stran, pač za
vedno. Pojma nimate, kako se trudim. Zaradi travme, zaradi katerih ti kasneje ali v službi ne gre
dobro ali v odnosih naprej, si v teh letih lahko samo ‘propalica’, ko pa razložiš, kaj je bilo, pa si
‘nesamozavestna in histerična’ po default-u. Ko kdaj bežno omenim svojo finančno stisko ter hkrati
enakovrednost in feminizem, ljudje nenadoma več ne razumejo, zakaj jamraš s 1.200 plačo in 450
najemnine in ne razumejo, ko rečeš, da si spala 2 meseca na napihljivi blazini, ker nimaš denarja za
osnovno opremo in osnovne gospodinjske aparate. Banka mi ne bo nikoli dala kredita, dala pa mi je
limit 1.000 v negativno, da sem lahko plačala zelo visok enkratni znesek, da se lahko pač preselim
prvič v življenju v garsonjero. Prvič v 30-ih! Še vedno nisem v plusu. Finančna in prostorska stiska ti ne
pripadajo, kot SAMSKI ženski v Sloveniji. Ko pa omeniš, da si še otrok priseljencev, pa se jim vse “osmisli”. Ne se jim ne, a stereotipi so lažje dojemljivi, kakor proces empatije. Truda pa nihče ne vidi.
In trud zame ni moška denarnica, žal, tu ne popuščam.
Zdaj pa ta odnos, ki je vodil do takšnega življenja. Veliko ljudi živi hujše, a če komu ta izpoved
spremeni življenje na bolje, je vredno objave.
Ne morem čisto za vse kriviti bivšega partnerja. “Red flag” sem dobila že po 6 mesecih in ne po 7-ih
letih. Verjela sem v njegov potencial, res sposoben moški, a kmalu sem čutila hudo hudo krivdo, ker
ne najdem službe, kot on, da lahko prispevam več, kot samo študentsko plačo, krivdo, ker nisem bila
kreditno sposobna, in ker mi ni šel faks, živela pa sva pri njegovih starših v stanovanju v manj, kot 50
m/2. Huda stiska. To je bila podlaga, da je partner je na koncu nadziral moje čustveno in psihično
stanje, moj denar, seks in socialne kroge. 7 let mi je lagal, da me ljubi, da bova imela otroka in mi vsak
dan božal trebuh, proti koncu seksa, pa je večkrat vzel kondom. Vedno je našel izgovor za to dejanje
in šel spat ali ven. To se ni zgodilo čez noč. Tabletko sem morala vzeti 2x, ker je bil objokan in
nesposoben razlage, zakaj. Imel je odlično, a izredno stresno službo, 3-kratnik moje študentske plače,
a vseeno sem mu velikokrat pomagala z denarjem. Nikamor nisva hodila, ker je moral šparati za drag
faks(za katerega je imel vso mojo spodbudo), za avto in še za “bodočo hišo”. Ko je zakon, si stisko
deliš. Redke hiše, ki so bile na voljo, je gledal sam, ne vem zakaj. Večkrat je imel je hude panične
napade v spanju zaradi službe in parkrat sem ga morala tolažiti, kot otroka. Prosila sem, da naj
zamenja službo ali pa poiščeva pomoč. Med seksom je vedno on usmerjal gibanje in dolžino. Saj se je
tudi kdaj potrudil,a največkrat je bilo po njegovo. Nikoli nisem bila do konca zadovoljena, rekel pa mi
je tudi, da imam težave in, da “saj itak ne bo šlo”. Ko pa sem mu končno pokazala, kakšno gibanje
rabim, je rekel, da se to tako ne počne. Kadar pa sem imela histerični napad, pa je zadevo vedno
obrnil v seks. Denar je tudi kar izginjal. Na koncu sem ugotovila, da tudi zato, ker si je kupoval izredno
drago športno opremo, ki jo je imel v zunanjem prostoru, v katerega ženske v družini nismo hodile.
Počasi ga po cele dneve ni bilo domov. Ko pa je bil tu je samo jamral in jamral okoli šihta, ko pa sem jamrala jaz je rekel, da ne bo poslušal tega in, da je imel težek dan. Na telefonu večkrat nisem našla
nič, razen enkrat na začetku je imel neko sliko moje kolegice, ki sem jo imela slikano samo jaz, z
mojim telefonom. Rekel je, da ni to nič takega, od šoka pa sem ignorirala zadevo, kar bila je ogabna
napaka. Kadar sem v mestu srečala njegove kolege, so se mi izognili, nekaj pa se jih je celo ritensko
začelo odmikati, ko sem jih pozdravila. Nisem razumela. Živel je dvojno življenje. Hodil je po
dogodkih, za katere je vedel, da želim tja. Točno na tiste. Enkrat je šel skrivoma na koncert benda, ki
sem ga želela videti že celo svoje življenje, sam pa ga ne posluša. Vedno je našel izgovor, da ne grem
zraven, “sem že zmenjen”, “mudi se mi, nimam časa, še 5 min mam”. Cele dneve sem samo delala ni
ga čakala. Vem, da je bilo narobe. Shujšala sem do neprepoznavnosti in skrivala. Čisto proti koncu,
sem skoraj šla na policijo, ker nisem prepoznala večjega dviga na mojem bančnem računu, sms-a od
banke pa ni bilo. Imela sem res tako malo denarja. Šele, ko sem mu zagrozila s policijo, je rekel, da
ima tak stres v službi, da se ne spomni, a da je morda bil on. Zbrisal mi je sms, ko sem spala. Potem se
me več tednov ni hotel dotakniti, niti objeti ne. Bila sem noro osamljena, ves čas sama notri samo z
njegovo družino, ki pa je bila dobra z mano in ni razumela, kaj se dogaja. Ni govoril z mano. Histerično
sem kričala nanj, da naj pove, kaj se dogaja. Tišina. Nikomur nisem povedala, kaj se dogaja, ker, kako
naj vse to opišem, vsi bi rekli, naj samo grem stran, stran od česa? Saj mi obljublja dom in družino
vsak dan! Psihično sem bila raztrgana. Pisala sem sezname strani in strani stvari, ki jih želim od njega
in stvari, ki jih dobim od njega. Nič ni štimalo, ko sem seznama primerjala. Kaj sploh še delam tukaj?!
Nisem bila dobro. In tako je po 7-ih leth prišel trenutek, ki se ni pojavil tudi ob travmi izgube starša v
najstništvu. Bolečina ni ista, a je grozljiva in podobno velika. Bila je noč, sedela sem na tleh in gledala
v omaro v kateri je bilo orožje s katerim sem nameravla končati svoje življenje. To mi še danes ne
vrjame nihče. Čisto nihče, ker sem oseba, ki se trudim. Ne vem, zakaj sem se odločila iti spat, a sem
srečna, da sem šla. Drug dan, me je zbudil občutek gnusa in pripravljenost na boj. Na koncu sem
ugotovila, da si dopisuje z žensko, ki se mi je zahvalila za pozni nočni klic, rekoč, da ni vedela, da je v
zvezi in, da ne želi biti z njim. Nihče v tem malem mestecu ni vedel, da sva v zvezi. To sem izvedela
prepozno. Vrnila sem se domov k svojim.
To ni zgodba za policijo. Ko jo povem, občutim sram, vendar ne šibkost, in obžalujem vsako sekundo.
Izgubila sem vse. Resnih partnerjev se izogibam že nekaj let, četudi je veliko ljudi okoli mene, a
trenutno samo iščem novo službo in se borim za najemniško stanovanje. Stvari so res težke, a imam
občutek, da je zaenkrat vredno. On ima odlično življenje, zvezo in visok ugled. Punce ne poznam, če
bo kdaj hotela pogovor, sem pripravljena, a vem česa je sposoben, če bo ogrožen njegov ugled.
Blokiran je povsod in že nekaj časa mi ne piše več. Moja družina pa ima jasna navodila, naj pokličejo
policijo, če se jim približa. Sama sem pripravljena poklicati policijo ali pa ga pripravljena hudo
poškodovati za lastno varnost, če se zadeva odvije prehitro, in to je izjava, ki jo vsak človek, ne samo
ženska, mora biti sposoben. To ni poziv k nasilju,nikoli, ampak k sposobnosti fizične zaščite samega
sebe in svojih. Vedno bom izbrala sebe in ščitila, kogar le lahko. Nikomur ne želim nič, resnično, in, če
bo ostal na distanci, naj srečno živi. Moja družina mi verjame in to je tisto, kar je neprecenljivo. Brez
njih ne bi prišla tako daleč. Upam, da se mi ne bo treba braniti, spoštujem mir, ki sem ga našla in
ponosna sem nase. Upam, da tale zapis nekomu, da nek vpogled v to, kako dolgo lahko skrivamo
svoje trpljenje za nasmehom in, da se za žensko to nikoli ne konča dobro. Verjemi svojemu instinktu
in pojdi stran in vedno, draga ženska, bodi pripravljena tako na ljubezen, kot tudi na boj. Nočem biti
sama v teh mislih, želim si podpore drugih ljudi in verjeti, da imamo ženske lahko tudi lepo življenje,
ko smo same ali s partnerjem, in v to se moramo spodbujati naglas, iz oči v oči. Volja, upanje in dobra
energija se generirajo samo v krogih dobrih ljudi in dobrih izkušenj, mi pa jih iz toliko slabih žal ne
moremo črpati, tu potrbujemo malo pomoči, trudimo se, a brez spodbude družbe in novih
priložnosti, ne bomo zmogli.