#nisemprijavila zgodba 306

jaz sem prijavila. ampak se ni zgodilo nič. starši so me takoj naslednje jutro, ko sem jim povedala za
spolno zlorabo, peljali na urgenco in ker sem bila mladoletna so bili zaposleni tam primorani poklicat
policijo. prišel je kriminalist in najprej 1 uro porabil za to, da me je skozi vse možne načine prepričal,
da spregovorim. češ, da zagotovo nisem edina in bom s tem pomagala še ostalim. češ, da bodo
naredili vse, da bo on moral odgovarjat za svoja dejanja. in take podobne neumnosti. povedala sem
svojo zgodbo, ki jo je kriminalist mimogrede nekoliko spremenil na zapisniku (“če napiševa, da si bila
pijana, bo več možnosti, da ga kaznujejo” ali nekaj v tem smislu). ginekolog (ja, ginekolog, bi ne
morala v takem primeru biti zame na voljo ženska?) je naredil bris in potrdil, da je bila uporabljena
sila, da imam spodaj poškodbe. vse to, poleg vidnih odrgnin na obrazu in telesu od upiranja, je bilo
del mojih dokazov. to je bilo vse, kar se tiče mojega sodelovanja pri preiskavi. pol leta kasneje je moja
mama prejela klic… nič ne bo iz tega. zakaj? imela sem 15 let, on 19. nisem rekla “ja”. upirala sem se.
imela sem dokaze, posredne priče, nekaj vidnih poškodb in cel kup teh, ki niso. torej je morala biti
njegova beseda pač več vredna od moje. minilo je 7 let in še vedno ne spim mirno. pa vse tiste ne
vidne poškodbe? še so tukaj. mi še zmeraj ne verjamete?