Spoštovani,
Odkrito povedano, ko sem bil še aktiven, sem delal kot samostojni kulturni delavec, zaslužiti se je dalo kar nekaj denarja in ker sem po naravi še kar skromen antipotrošnik, sem ga tudi nekaj prihranil, kar mi precej pomaga pri pokojnini. V pezijo sem odšel januarja 2011 po 40 letih in enem dnevu delovnega staža. Kljub temu moja pokojnina ni bila večja od dobrih 700 evrov bruto, ali tudi na nek način netto. Zdaj, pred nekaj dnevi sem z vsemi dodatki in povišanji dosegel tisočaka, in to se mi zdi kar dobro, zlasti ko slišim in berem zgodbe ljudi, ki mesečno dobivajo okoli 400 do 500 evrov. Ni mi čisto jasno, kako se da s tem denarjem preživeti. Saj je treba plačevati položnice (ker je treba nekje stanovati). In otroci gredo v šolo, kar ni zastonj. Ampak očitno se da, o tem ni dvoma. Jasno pa je, da ne najbolje. Mimogrede, naši politiki so nam pred 30 leti obljubljali, da bomo postali druga Švica, da se bosta v naši deželi cedila med in mleko. To se nikakor ni zgodilo, poglejte si samo oglase na televiziji in poslušajte jih na radiu. Oglašujejo se zgolj popusti in akcije – kurja bedrca, pohištvo, avtomobili. Registracija, zimske gume, vinjeta. In še vse, kar je ostalega. 25 do 75% ceneje, Nič drugega. Tega ni na svetu. Že samo iz oglaševanja je mogoče sklepati, da v Sloveniji ni tako, kot so si to zamislili v nekdanjih vladah RS.
S tsočakom na mesec in z nekoliko skromnejšim življenjskim slogom je mogoče preživeti. Ni za jamrat. (Mi pa še vedno ne gredo iz glave zneski pokojnin v že prej omenjeni višini 400 do 500 evrov na mesec.) Verjetno so to ljudje, ki gredo nakupovat v trgovsko središče s seznamom popustov in akcij, da o pikah in drugih oblikah cenejše prodaje sploh ne razpravljam. Tam ljudem nekaj pomeni izraz ” redna cena” in “akcija”. To so ljudje, ki zapustijo blagajno in se zazrejo v račun ter na ta način poskušajo ugotoviti, kje so naredili napako in zapravili preveč (ali pa preverjajo, če jih ni morda blagajničarka opetnajstila). Če je na polici recimo 50 različnih past za zobe in je razlika med najcenejšo (s popustom ali v akciji) ter najdražjo 3,57 evra, so toliko prihranili, nekaj se bo sčasoma nabralo, mogoče si bodo na ta način konec meseca lahko kupili kaj lepega, kar bo takrat v akciji. O nadgradnji (kultura) ne razmišljajo, kar si je enostavno ne morejo privoščiti.
Sprašujem se, kako smo prišli tako daleč – predvsem pa, kdaj se je to zgodilo.
Pri vsem skupaj pa je zanimiv še en pojav: nebrzdano zapravljanje za potrebe lastnega avtomobila. Kar malo si poglejte avtomobile – in nihče se ne vozi z javnim prevozom, če le lahko sede v svoj lastni avtomobil. Pred časom je voditelj v jutranji oddaji VALa 202 pozval poslušalce, naj se mu po telefonu oglasijo in mu povedo, kaj menijo o nedavnih podražitvah goriv. NIhče se ni zaklinjal, da se bo odslej v službo peljal z vlakom ali avtobusom. Slejkoprej vozijo prazni. Eden od poslušalcev je celo rekel: “Tankati je pač treba…” s takim glasom, kot bi recimo ugotovil, da je treba jesti. Ne, lastno prevozno sredsto je alfa in omega vsega. Če ga imaš, seveda.
Torej so še rezerve, ni dvoma. Ko bodo te izčrpane, bo pa res vsega konec.
Vaš upokojenec (ime umaknjeno)
