Morda najina zgodba ne bo najbolj žalostna, ampak jo bom vseeno delila, saj se kljub ne najnižji pokojnini bojim, kako bova z možem preživela najina zadnja leta. Ko sva bila mlada, sva si dobesedno odtrgovala od ust in sleherni takratni dinar vlagala v hišo, ki nama sedaj predstavlja velik strošek za vzdrževanje in bivanje. Oba sva končala nekdanjo pedagoško akademijo. Sama sem 12 let opravljala delo vzgojiteljice v dijaškem domu, nakar so me zaradi prepoznavnosti na področju ljubiteljske kulture zvabili v birokratske vode, kjer sem na nekdanjih (ime umaknjeno) opravljala dela in naloge strokovne delavke za kulturo in raziskovalno dejavnost. Pa je prišla samostojna Slovenija in oblika organiziranosti je postala nebodigatreba in družbeno sporna. Pridružili so nas k (v začetku k veliki) občini, kjer sem nadaljevala delo in zmogla vse, dokler ni skoraj vsaka vas dobila svojo občino in v vsaki od teh zaposlenega tudi za moje področje dela. Po tistem sem se odločila za nadaljevanje kariere na upravni enoti, kjer sem nazadnje delala kot vodja glavne pisarne (sprejemna pisarna, vložišče, ekspedit in arhiv). Zaradi materine bolezni sem se odločila za dokup študijskih let in se s polno delovno dobo upokojila, da sem lahko negovala mater, ki ji zaradi nizke kmečke pokojnine nismo mogli omogočiti domske oskrbe. Kljub temu, da je bilo moje delo pravzaprav vodstveno (ne vodilno), danes še vedno nimam 1000 evrov pokojnine, ki jo je že davno nazaj obljubljal Karl Erjavec, ki naj bi se “boril” za upokojence.
Mož je delal kot učitelj v šoli, vendar se je moral zaradi močne naglušnosti predčasno invalidsko upokojiti. Naknadno ga je doletela demenca alzheimerjevega tipa, ki sedaj pri 77 letih pospešeno napreduje. Bojim se teh let, ki so nama še ostala, saj njegova pokojnina skupaj z nekaj več kot 50 evri invalidskega dodatka ne dosega niti 800 evrov. Skrb za takšnega bolnika pa je vse prej kot enostavna. Ne vem, kako dolgo bom sama še zmogla skrbeti zanj (stara sem 73 let). Domska oskrba je zaenkrat utopija, domača pa bi pri dementni osebi prav tako potrebovala 24 urno pomoč. Ne vem, če bi bilo etično finančna bremena prevaliti na sina in njegovo družino, čeprav imamo zelo lepe odnose in nudeno pomoč pri opravilih, ki jih sama ne zmoreva. Njegova prioriteta mora biti skrb za svojo družino in dva odraščajoča otroka.
