Pozdravljeni,
že deset let sem v invalidski penziji zaradi bolezni, torej od svojega 42. leta starosti. Naj povem, da sem doštudirala v tujini, kar pomeni, da nisem ena brez izobrazbe, vendar moja invalidska penzija znaša slabih 520 EUR. Prejemam tudi varstveni dodatek, živim sama, hvala bogu v lastniškem stanovanju. Imam tudi 23 let starega sina, ki je po meni podedoval bolezen in ki še študira. Od 18. leta starosti živi pri očetu, upokojencu, jaz pa nisem zanj sposobna plačevati več kot 20 EUR preživnine. Še veste ne kako me je tega sram, čeprav vem, da me ne bi smelo biti. Že polnih deset let životarim. V zimskih mesecih ne bi bila sposobna plačevati položnic, če ne bi bilo moč zaprositi za izredno denarno pomoč, vendar so tudi tu sredstva omejena in več kot toliko ne dobiš. Naj povem, da avtomobila nimam več že 5 let, ker ga s to penzijo nisem mogla več vzdrževati, pa tudi samega bencina si nisem mogla več privoščiti, niti za vožnje v trgovino. Prvo trgovino imam 2 km stran. Živim namreč v manjši občini v Osrednjeslovenski regiji. TV nimam odkar se mi je pred osmimi leti pokvarila, čeprav sem kot invalidska upokojenka upravičena do brezplačne RTV naročnine, vendar si televizije ne morem kupiti. Imam sedem let star prenosnik, ki sem ga kupila iz druge roke s pomočjo prijateljice, ki ga je kupila v mojem imenu, jaz sem ji pa eno leto odplačevala mesečno do konca kupnine. Če mi ne bi šla tako na roko, ne bi sedaj imela niti prenosnika, na katerem si kdaj pogledam televizijski program na SLO1 in SLO2. Tiskalnika tudi že cca pet let nimam več, odkar se mi je pokvaril in ga ni bilo moč več popraviti, za novega pa nimam denarja. Imam pa prenosni telefon in optiko in stroške teh računov ne moreš plačati z izredno denarno pomočjo. Baje je to nadstandard. Prav tako TV. Tudi pomivalnega stroja nimam, ampak ta mi niti toliko ne manjka.
Težko opišem kako živim, ker to ni življenje in jaz sem temu že predolgo. Moj edini luksuz, če se lahko tako izrazim, je hrana, ker se skušam prehranjevati zdravo, že zaradi moje osnovne bolezni (mišične distrofije). Niti ne morem reči, da živim skromno, ker si itak ne morem ničesar kar je normalno za dostojno preživetje kupiti. Ker ko nakupim hrano in poplačam položnice, mi ne ostane nič. Težko si kupim karkoli novega za obleči in obut in ko se čevlji strgajo oz. do konca znosijo meni že to predstavlja ogromen stres. Vse to so zame že nepredvidljivi stroški, ker težko prišparam za čevlje ali karkoli za obleči. Prihrankov nimam več že dolga dela, vsi so šli. Kje so še kakšni stroški za stanovanje. Groza me je, ko pomislim, da imam vse gospodinjke aparate, od pralnega stroja do hladilnika, zamrzovalne skrinje, štedilnika in pečice, nape, stare najmanj 12 let. In ko se mi bo kaj pokvarilo ne bom imela za kupiti novega. Ko na to pomislim mi gre kar na jok. Spim na polomljeni postelji, ki ima namesto dveh nog knjige naložene ene na drugo in to že 10 let. ne da se popraviti, ker je kovinska in so se noge odlomile in bi morala kupiti novo. A za novo nimam denarja, niti za jogi, ker je trenuten dolžine le 190 cm kot je tudi ta postelja. Lahko bi zaprosila za izredno denarno pomoč za nakup postelje, a potem ne bi mogla zaprositi za poplačilo računov. Skratka začaran krog iz katerega ne prideš ven. Moje stanovanje je staro več kot 30 let in ni bilo deležno še nobene prenove, razen oken, pred šestnajstimi leti. Po tleh imam parket, ki je v izredno slabem stanju, ker odpadajo ven koščki parketa ob sami hoji ali sesanju. Izkazalo se je, da je za to kriv slabo narejen estrih in bi bilo treba naresti novega, ker se pod parketom pod spreminja v pesek. Za nov estrih in nove talne obloge bi potrebovala vsaj 10.000 EUR, vendar te prepotrebne sanacije ne morem naresti, ker nimam tega denarja, niti ga nikakor ne morem prišparati z mojo mizerijo od invalidske penzije. Socialni transfrerji tudi ne krijejo nobene sanacije, pa če je še tako prepotrebna. Sorodnikov, ki bi mi pomagali, tudi nimam, staršev tudi že vrsto let ne, moža ali partnerja pa tudi ne. O beljenju stanovanja lahko tudi le sanjam, ker sama belit zaradi bolezni ne morem, nimam pa nikogar, ki bi mi ga prebelil zastonj. Da bi pa nekoga lahko plačala pa lahko samo sanjam.
Nisem navajena jamrati, vendar je res težko tako živeti, iz meseca v mesec, iz leta v leto. Jaz in meni podobni si ne zategujemo pas en mesec ali eno leto, ampak imamo zategnjega do konca življenja, brez možnosti izboljšanja. Meni nič ne pomaga, če se mi penzija poviša tudi za 10 %, ker je že v osnovi tako majhna in vedno ostane daleč pod pragom revščine. Ker tudi, ko se penzija zviša se nikoli ne zviša tudi varstveni dodatek in ostaneš zacementiran pod pragom revščine. Verjetno ne rabim razlagati, da jaz ne morem iti na morje, ne morem iti v toplice ali kamorkoli na dopust, pa naj imajo še ne vem kakšne ugodne pakete za upokojence, ker si ne morem tega privoščiti niti za eno nočitev. Jaz si ne morem niti privoščiti res ugodnih masaž ali fizioterapije, ki nam jih nudi Društvo distrofikov Slovenije za svoje člane in ki bi jih zelo potrebovala enkrat tedensko. Ne morem si privoščiti kakšnega kosila v gostilni. Največ kar si privoščim je, da grem sem in tja kdaj na eno kavo s prijateljico ven in da grem parkrat na leto na kakšno dobro razstavo v Lj. Kino zame žal odpade, gledališča, opera, koncerti prav tako. Čeprav vse to obožujem in mi zelo manjka, vendar si finančno tega ne morem privoščiti. Na srečo imamo upokojenci že par let zastonj javni potniški promet, sicer bi ostala ujeta v tem majhenm kraju kjer živim.
Imam tudi enega manjšega psa, starega skoraj 13 let, ki mi polepša vsak dan, vendar je zame tudi on ogromen strošek. Kadar je bil zelo bolan in je rabil preiskave in operacijo sem morala prositi za pomoč društva za zaščito živali, da si mi pomagali plačati račune njegovega zdravljenja. Imela sem tudi mačko, kateri sem se morala odreči že nekaj let nazaj, ker so bila še ena lačna usta in veterinarski stroški zame že povsem nemogoč zalogaj. Še danes si to očitam, ker tako se ne sme delati z živim bitjem, vendar nisem imela več druge izbire. Edino s čimer se tolažim je dejstvo, da je nisem vrgla na cesto, ampak je šla začasno v eno društvo za zaščito živali, dokler ji niso našli novega doma. To je zelo boleče, ko moraš zaradi denarja naresti kaj takega. Bila je namreč družinska članica.
Las si tudi ne barvam že deset let, k frizerju hodim na striženje enkrat na leto, ker za kaj več ni denarja. Želela bi si kaj več od življenja pri svojih 52 letih in ne le životarjenja, ko se bojiš vsak dan sproti kaj se ti lahko pokvari ali se ti zgodi, ti pa nimaš s čim popraviti kaj šele novega kupiti. Ni lahko tako živeti pod takim stresom. Vsak dan znova si moraš poiskati nek smisel, da ne obupaš in padeš v močno depresijo. Ni fajn, da ne moreš nuditi edinemu otroku nič, da ga ne moreš peljati kdaj na kosilo ven, da ne moreš iti kdaj z njim na kak izlet, da ga ne moreš niti preživljati. Pa ne zato, ker bi bil len, ampak ker ne moreš delati in si zaradi bolezni v invalidski penziji. Jaz lahko grem na kak dogodek ali delavnico le, če je zastonj. Zame je tudi tretja življenska univerza nedosegljiva, ker je vse plačljivo.
Najbolj ponižujoče pa je, ker živim v svetu, kjer niso vsi revni in v tem svetu se smatra, da če si reven, si si sam kriv za to. Jaz nisem zrasla v revni družini, daleč od tega. Tudi ko sem bila poročena (5 let) z očetom svojega otroka sem živela več kot dobro. In nikoli, res nikoli, si nisem mislila, da bom kdaj imela penzijo pod pragom revščine ali da ne bom imela avtomobila, kaj šele TV. Hočem samo to povedati, da se nam v življenju lahko zgodi karkoli in na kar niti nimamo sami nobenega vpliva. In čeprav nisem nekoč bila navajena živeti tako skromno, sem se v teh desetih letih bila primorana navaditi. Sem pa ponosna, da si ne pustim, da se mi od tega zmeša, da se ne prepustim brezupu.
Marsikdo ne ve kako težko živim, ker o tem javno ne govorim. To ve le par pristnih prijateljic, brez katerih ne vem kaj bi. Ne želim se smiliti nikomur, vendar je ponižujoče vsakič hoditi na CSD in prositi za pomoč, prav tako je ponižujoče kogarkoli prositi za karkoli, tudi prijatelje, ker se počutiš, da si vedno nekomu dolžan. Jaz že, če mora iti na urgenco moram prositi nekoga da me pelje. Vedno imaš občutek, da nisi svoboden, da si skoz odvisen od nekoga, še posebej, če moraš pojasnjevati, da nimaš denarja.
Jaz se želim počutiti enakovreden del družbe, ne pa biti odvisna od usmiljenja in dobre volje ljudi. In ta družba mi tega, taka kot je, ne da. Jaz se ne želim javno izpostavljati in iti na televizijo in prositi dobre ljudi, če bi mi zbrali denar za novo televizijo, ker bi jo rada zvečer gledala ali da mi pomagajo zbrati denar, da lahko pridem do normalnih tal pod nogami v stanovanju, da se ne bom več spotikala na parketu in da ne bom en dan imela pod nogami le še peska. To je ponižujoče. Za nas upokojence ni nobenega sindikata, ki bi se potegoval z vlado za boljše penzije, predvsem pa dostojno življenje. Tisti, ki smo v invalidski penziji pa smo vredni še manj kot tisti s penzijo s polno delovno dobo. Jaz kot invalid s priznano 70% invalidnostjo in napredujočo degenerativno boleznijo bi rabila razne terapije in s tem dodatna sredstva, da bi si jih lahko privoščila, saj sem že zaradi same bolezni v precej slabšem položaju od nekega drugega upokojenca s polno pokojninsko dobo in s tem višjo penzijo. Dobivam pa zato eno leto celo dobrih 50 EUR invalidnine.
Se opravičujem za tako dolgo pisanje. Nisem pričakovala, da bom kdaj imela priliko dejansko povedati kako je živeti s tako majhno invalidsko penzijo, še manj pa, da bo koga to res zanimalo. Moj dodaten trenuten stres je kako si bom kupila nova očala za na blizu (okvirji in stekla), ker se mi približuje datum, ko sem naročena pri oftalmologu in se mi je tudi poslabšala dioptrija. Da o zobozdravniku niti ne sanjam.
Lep pozdrav vsem v Inštitut 8. marec. V vseh kampanjah ste imeli moj podpis in hvala ker ste.
