Nisem prijavila, ker me je še vedno sram in ker je primer že zdavnaj zastaral. Nisem uspela zbrati
poguma in ga zdaj zaradi zakonodaje, ker lahko po nekaj letih ko je po nekem arbitrarno določenem
času “staro”, storilec hodi prost. Sem pa povedala mami in bratu. Iz družine mi ne verjame prav
nihče, kljub temu, da vedo, da sem diagnosticirana s PTSD. Videli so papirje, a mi ne morejo verjeti,
da me je oče kot otroka otipaval po spolovilih. Sem izvedela da “to se ti samo zdi”, “morda si kaj
takšnega sanjala” in “mogoče je res prasec, ampak on tega ne bi nikoli storil”. Veste kaj se zares ne bi
nikoli zgodilo? To, da bi si jaz vse namislila, ker mi je dolgčas in imam menda premalo problemov.
Prekinila sem stik z družino in izgubila osnovno življenjsko celico. Preden sem prekinila vse stike sem
tudi kakšen mesec čakala, da bi se mi mama vrnila z odgovorom, da je premislila in da ji je žal in da bi
rada začela iz nule in da zapušča očeta. To se ni zgodilo. Izbrala je starega prasca namesto svojo hči.
Vedela mi je povedati, da bi morala kdaj priti domov in se delala, kot da se najin pogovor o zlorabi
sploh ni zgodil. Tako sem bila šokirana, da sem se spraševala v katerem alternativnem svetu mora
človek živeti, da je po takem priznanju potem vse v najlepšem redu. Ne znam odreagirati na tako
neiskren odnos, zato sem jo nahrulila. To kar je storila, mi vsakodnevno, z mojo travmo vred, prinaša
bolečino. Veliko jeze, samoprezir in bolečino.
Če imate bližnje, za katere vam je iskreno mar, jih ne izdajte. Ko odrasli spregovorijo o spolnih
zlorabah, je to nekaj, o čemer res težko govoriš z vsakomur. Če so si za to izbrali vas, so vam globoko
zaupali. Poskušajte jih podpreti v težkem času.
