Poročila sva po enem letu odkar sva se spoznala. Bila sem nevesta, ki je lebdela nad oblaki, srečna. Po poroki se je odnos začel spreminjati. Moz je postajal hladen do mene. Postajala sva si bolj in bolj odtujena. Včasih sem dolgo v noč ob njem jokala, pogrešala sem najino bližino, povezanost. Se vedno se spomnim, da je opazil solze, ampak je bil tiho, kot da ni nič. Vedno več je delal in delal. Kariera mu je bila na prvem mestu in druge obstranske dejavnosti (druge ženske). Nisem hotela videti cele slike (to vem danes), sem le slepo verjela v naju, v najin zakon in to da nama bo uspelo. Po vec kot dveh letih sem načrtovano zanosila. Nosečnost je bila komplicirana, bila sem veliko sama doma. Sčasoma so se začeli konflikti. Bolelo je, sploh ker sem vedela, da pod srcem nosim novo bitje. Počutila sem se tako samo in samo za vse. Prišel je pričakovan datum poroda, bila sem naročena za sprejem v porodnišnico. Večer pred tem je bil prvič fizično nasilen. Udaril me je z roko po obrazu. Celo noč sem prejokala, zaradi močne klofute, bolela me je glava in duša. Najbolj pa me je bolelo to, da sem v sebi vedela, da je zelo narobe, kar se je zgodilo prejsnji vecer. Ni se mi opravičil, celo noč je sedel za računalnikom in se delal kot da ne obstajam. Naslednje jutro sem se stuširala in želela sama it v porodnišnico rodit. Mislil je, da bom, ker je pripravil zajtrk pozabila na klofuto. Šla sem v avto, nekaj časa vozila in pride za mano in mi sredi ceste zapre pot s svojim avtom. Ni mi dovolil, da nadaljujem vožnjo. Bala sem se za otroka v sebi, zato sem ga ubogala. Peljala avto nazaj na parkirišče in prisedla k njem. Ne rabim niti govorit, kako težko mi je bilo rojevati, ko so mi čez nekaj ur sprožili porod. Rodila sem po 12 urah z vakumom. Njegova prisotnost ob porodu mi je bila neprijetna. Počutila sem kot da telesno in čustveno razpadam, zaradi njegovega nasilja na prejsni večer. Ginekologu in medicinskemu osebjem sva igrala kot da je vse v redu… čeprav je bila v meni kljub rojstvu, ena sama žalost.
Po porodu so se nesoglasja in odtujevanje povečevala..navadila sem se na to, da nama ne gre prec dobro, vsaj nasilen ni bil nekaj časa. S hcerko sva imeli svoj ritem in življenje je teklo dalje. Ker se je pripravljal na državnozborske volitve, je naju s hčerko rad uporabil za paradiranje po mestu, kjer me je ‘samopromocijsko’ držal čez rame. Na zunaj smo bili kot idealna družinica. Bil je izvoljen za poslanca, se odselil čez delovni teden v (mesto umaknjeno), Midva pa sva postajala tujca. Tudi, če je bil fizično prisoten doma za vikend, je bil psihično odsoten. Ves čas klici, sestanki, ali pa je samo gledal skozi mene. Po naključju sem hitro ponovno zanosila. Življenje je bilo naporno in žalostno. Bila nas je ena sama fasada. Igrala sem njegovo igro. Dokler ni bilo fizičnega nasilja vedno več. Neko popoldne me je pretepel pred obema otrokoma, starima 1 leto in 3. Še danes mi ni jasno, kako me je vrgel čez posteljo, od bolecine sem se prestrašila, da mi je zlomil hrbtenico. Hvala bogu mi ni bilo hujšega. Naslednje jutro je nadaljeval z nasiljem, držal me je za vrat in me hotel zadavit, in tisti trenutek, ko skoraj nisem več dihala, sem se odločila, da je dovolj. Da je šlo vse predaleč. Da to ni več varno okolje za otroka. Nase nisem več mislila. Vedela sem le, da potrebujem zascitit otroka. Popoldne sem šla sem na policijo. Prvič v življenju. Bala sem se. Zato sem zunaj pred policijo stala in jokala eno uro. Dokler me policisti niso sami prišli ven iskat. Policist, ki me je zasliševal je bil zelo človeški. Povedala sem mu za fizično nasilje, ki se je dogajalo zadnja dva dneva. Hoteli so ga pridržati za 48 ur. Tega nisem zmogla. Bala sem se kaj se bo zgodilo z otrokoma, ki sta bila tisti trenutek z njim. Bala sem se, da ne ravnam prav, ker sem šla na policijo. Bala sem se, da mu bom s tem uničila kariero. Bala sem se… in zaradi strahu izjavila, da sem se vse zlagala.
Bala sem se kako se mi bo maščeval z otrokoma, ko bi prišel ven iz pridržanja na policiji. Rad je govoril, da bo na sodišču dokazal, da škodujem otrokom in da bosta zivela samo z njim. V strahu sem zanikala vse kar sem prej povedala v zapisnik in umaknila prijavo.
Danes mi je zal, da sem ga ščitila in ga nisem prijavila. Bila sem takrat vendarle visoko noseča, nasilje se je dogajalo pred malimi otrokoma. Tega ne smemo nikoli dovoliti.
Sicer sem zenska, ki je verjela, da imam do nasilja nicelno toleranco. Kako sem se motila in pristala v fizicno in psihicnem nasilnem odnosu. Sedaj sva ločena že nekaj let.
