Ne vem, ce je prav, da izlijem svojo travmo tu… Stara sem preko 50 let, zlorabe so se odvijale pred mojim vstopom v 1. razred OŠ in se nadaljevale še dolgo…. Grozno se je tega spominjat, grozno pisat o tem, pa čeprav je minilo od tega toliko let… Zdaj, ko se tega spimnim, sem otrpla, nebogljena, v mravljincih po vsem telesu… kot takrat…. A živim s tem vsak sleherni dan, samo vsak dan se delam, kot da vec ne mislim na to, kot da je to nocna mora.
Moj polbrat… Grozno. Kako je lahko tako malo deklico, sestrico izrabljal… Bala sem se ga na smrt, še ko sem bila poročena, sem v njegovi bližini bila tiho, zaprta v svojem sramu… Zamislite, mene je bilo sram!
On se je poročil, dobil 3 hčerkice… Nekje globoko v sebi sem vedela, da tudi njih zlorablja… In bila tiho. Nic nisem naredila v pomoč njim. Ko je najstarejša hčerka postala polnoletna, je zbrala pogum, ki ga jaz nikoli nisem premogla, in o vsem povedala mami, ki je sicer bila njegova žrtva za zmerjanja in tudi fizično nasilje je izvajal nad njo. Sledila je prijava policiji, preiskovalni zapor, sestavljanje obtoznice s strani tozilca…. A reva ni vzdržal, naredil je samomor….
Jaz pa sem še vedno tiho, ne upam nikomur povedat svoje zgodbe… Sem sramota in gnus sama sebi…. Cota, umazana in smrdljiva.
Ne zmorem se potegnit ven s tega gnoja, večkrat pomislim na samomor, ker je breme težko, pretežko…. A še za to nimam poguma. Sem totalna ničvrednica, slaba mati, ki se svojega sina ne upa dotaknit, da on ne bi pomislil, da ga poskusam nadlegovati….
Ne da se opisat, kako trpljenje je moje življenje.
