Moja zgodba. Spoznala sem ga malo pred svojim 18. letom. Na začetku sva bila samo prijatelja, do njega nisem čutila ničesar. Zaradi svoje življenjske zgodbe (kasneje se je izkazalo, da gre za laž) se mi je zasmilil in sem se odločila, da mu dam možnost. Na začetku najine zveze do mene ni bil nesramen in nasilen, me je pa znal dobro manipulirati. Po parih mesecih so prvič začele padati kletvice in začelo se je žaljenje. Nikoli ne bom pozabila prvega udarca, tako sem bila šokirana, da se sploh nisem zavedala. Skozi naslednja tri leta so se stvari samo stopnjevale. Nasilen je postajal zaradi malenkosti (na primer: nisem se dovolj lepo obnašala v družbi, bila sem nesramna do njega, … ) Začelo se je s klofutami, nadaljevalo pa se je z metanjem po tleh, brcanjem, pljuvanjem, davljenjem… Med enim izmed prepirov me je najprej pretepel v avtu, kasneje pa potisnil čez vrata med vožnjo (na srečo je vozil samo 15 km/h). Ob davljenju se je zgodilo, da sem izgubila zavest. Takrat je nehal. Zaradi poškodbe sem obiskala tudi urgenco, kjer sem se izgovarjala na svojo nerodnost. Velikokrat me je nasilno prisilil imeti spolne odnose, čeprav mi je bilo odvratno.
Ko sem začela študirati v drugem kraju je postal ljubosumen, jaz pa sem bila vesela, da sem vsaj za nekaj časa lahko pobegnila. Priznam, nisem imela moči, da bi končala zvezo. #nisemprijavila, ker me je bilo strah. Ko sem povedala “najinim prijateljem” mi niso verjeli. Govorili so, da pretiravam. Še danes se družijo z njim in ga podpirajo. Zvezo sem zaključila šele s pomočjo novih prijateljev in bodočega partnerja. Tudi po koncu zveze ostajajo posledice, tako telesne kot mentalne. Še vedno me je strah zaupati ljudem, ponoči se zbujam z nočnimi morami. Danes govorim o stvareh, ki so se mi zgodile, saj upam, da bom mogoče s tem pomagala komu, ki se bo znašel v takšni situaciji.
