Piše se 28. junij. Sem na jutranjem vlaku za Zagreb. Optimistično iščem prazen kupe, nakar se znajdem na spalnem vagonu. Tip, ki hodi pred mano, se obrne in mi zavzeto začne razlagati, kako se lahko komot usedem v spalni kupe, da je prazen in da mi bo super. Že takoj mi je nekaj off, obrnem se rekoč – ne, to je spalni kupe, grem nazaj v vagon s sedeži. Nenadoma se zavem, da tip hodi tesno za mano – pomislim: pa kaj nisi ostal v tistem spalnem vagonu, če pa je že tako »super«. In v naslednjem momentu začutim, kako me zgrabi za rit. Obrnem se na glas vpijoč: »Kako si dovoliš?! To se imenuje nadlegovanje!!!« In mu primažem tri klofute (žal mi je, da ga nisem še močneje kresnila) in dodam: »Takoj dol z vlaka!« In ta sluzavec se ves usran res spravi dol. V tistem momentu v neposredni bližini ni bilo nobene priče, sem pa to pozneje prek maila prijavila pri Slovenskih železnicah – ki so mi sicer odgovorile, ampak nič kaj pretresljivo uporabnega.
Pomembno pa mi je bilo, da za ta pripetljaj vedo, že iz principa.
Ker mi je enostavno dopiz***, da se o teh stvareh daleč premalo govori! Da se še vedno normalizirajo in tolerirajo! In da ne govorim o še veliko hujših primerih, kjer je dobro znano, da je naša sodna praksa na tem področju še vedno nekje v kameni dobi in oblikovana v korist storilcev, da žrtve dolga leta molčijo ali gredo s svojimi skrivnostmi v grob, zaradi občutkov sramu, krivde, samoobsojanja, strahu pred odzivom družbe, pa tudi tihe podpore tistih, ki se od teh neprijetnih resnic enostavno »distancirajo«, češ da se jih ne tiče, ki nočejo videti, slišati niti verjeti, ampak se izmotavajo z nekakšnimi nebuloznimi razlagami, češ da so te zadeve »kompleksne« in da »ne poznamo prave resnice« in je »težko soditi«. Ne, zadeve niso kompleksne, sploh ko je že toliko znanega o defektih naših s patriarhatom okuženih sodnih sistemov, predvsem pa o psihološki dinamiki zlorabitelja in žrtve, o posledicah travme za žrtev itd.
Jaz zase samo vem, da žrtvam verjamem in da o teh zadevah ne bom molčala – ne glede na razsežnost tovrstnih »pripetljajev«! Dopiz.*** mi je, da od tistega junijskega jutra moje sicer od nedavnega (in tudi do nadaljnjega) pogoste vožnje z vlakom ne bodo več povsem iste. Dopiz*** mi je, da ga praktično ni tako imenovanega »guruja«, ki ne bi imel na vesti raznih zlorab, da ne omenjamo akademskega, filmskega, medijskega, političnega, poslovnega sveta, pa raznih dušebrižnikov in (žal statistično najpogosteje) raznih stricev, “dedijev” in drugih družinskih članov – o tem je bilo že dosti napisanega in prežvečenega, a še vedno številni storilci svobodno hodijo po tej zemeljski obli ali pa so kazni premile. In še vedno številnim žrtvam nihče ne verjame, jih ne ščiti (niti družba niti pravni sistem), še vedno je preveč tišine …
In ta tišina mi je dopiz.***
Po tistem pripetljaju na vlaku sem si prisegla, da jaz ne bom molčala – ne glede na ceno.
A cena molka je še veliko višja – že za psihofizično zdravje mene, tebe, celotne družbe.
