#nisemprijavila zgodba 204

Odločila sem se, da končno delim svojo zgodbo v celoti. Kar štiri leta sem preživela v toksični zvezi, polni manipulacij in nasilja.

Ko sva se spoznala je bilo, kakor vedno na začetku, vse z rožicami postlano. Dokaj hitro pa so se začele manipulacije in psihično izsiljevanje, kasneje pa tudi fizično nasilje. Spomnim se, ko me je prvič udaril. Njegov prijatelj je prespal pri nama. Bila sem v postelji, oblečena v spalno srajco, ko je v sobo stopil prijatelj, da nekaj vpraša. Ko je zapustil sobo, je moj bivši partner vstal in mi primazal klofuto. Prasica, mojim prijateljem se boš nastavljala, na pol gola v postelji. Bila sem v takem šoku, da nisem mogla reagirat. Planila sem v jok, on pa mi je še naprej govoril, da sem kurba in da bo zjutraj odšel. Zdaj vem, da bi bilo to takrat najboljše. Tako me je zmanipuliral, da sem na koncu dneva jaz prosila njega, da ostane.

Potem je bil nekaj časa mir, dokler ni on naredil kakšne napake. Vedno se je začelo, ko je naredil kaj narobe in sem ga jaz s tem soočila. Na koncu me je premlatil, najhuje od vsega pa je bilo, da mi je vedno znal vzbuditi občutek krivde. Večkrat sem našla sporočila od drugih žensk in ko sem mu to omenila, se je spravil name in na koncu sem bila jaz tista, ki je prosila za odpuščanje. Zdaj vem, da je bil mojster čustvene manipulacije. Takrat sva živela v stanovanju, katerega lastnik je bil kriminalist. Živo se spomnim, da je enkrat prišel po najemnino, ko sva bila sredi hudega prepira. Držal me je za vrat in me z glavo zabijal v zid, boksal v trebuh in mi pljuval v obraz, jaz pa sem jokala. Seveda sem imela vedno občutek, da moram skrivati kaj se zares dogaja, da nihče ne sme izvedet. Šla sem na cigaret pred blok in do mene je pristopil gospod kriminalist lastnik stanovanja. Dal mi je svojo vizitko in mi rekel, naj ga pokličem, ko bom o vsem skupaj želela govoriti. Seveda ga nikoli nisem poklicala, sem pa o tem večkrat razmišljala.

Nasilje ni bilo konstantno prisotno, čustvena manipulacija pa. Sam je ostajal doma, jaz pa sem hodila na faks in v službo. Vsak dan sem skuhala kosilo in vsak dan mi je povedal kako zelo zanič je, da še za v kuhno nisem dobra. Doma sem vse postorila sama, on je 24/7 sedel za računalnikom, produciral glasbo in kadil travo. Redne zaposlitve ni imel, večkrat sem mu morala jaz posoditi denar. Včasih sem v trgovini preštevala cente, da sem lahko kupila osnovne potrebščine. Ampak njemu je bilo važno le, da je imel travo. Sama pa sem se počutila tako zelo nemočno, da si nisem upala niti poklicati na banko. Počutila sem se kot otrok, kot da nič ne morem narediti sama, kot da sama sploh ne obstajam, kot da brez njega ni življenja. Zato verjetno nisem našla moči, da bi ga prijavila ali pa vsaj odšla.

Z njim sem hodila po koncertih in gledala, kako so se oboževalke slinile okrog njega in se mu obešale okrog vratu. Po nekaj časa sem ugotovila, da če sem že tam, se bom pa vsaj zabavala. Nisem več sedela v backstageu in čakala konec koncerta, pač pa sem šla med ljudi in vedno spoznala kakšno prijetno družbo. Enkrat sem se zagovorila s skupino mlajših fantov, on in njegov prijatelj sta stala pri avtu in me preganjala, da grem. V avtu je bilo vse okej, v trenutku ko pa sva stopila v blok (takrat sva prespala pri njegovih starših) pa me je začel zmerjati, da ga sramotim. Da sem kurba. Z glavo me je zabil v gasilski aparat, da se mi je zavrtelo pred očmi. In to par metrov stran od sobe, kjer so spali njegovi starši. Nisem vedela, kaj naj naredim, hotela sem samo domov, vendar sem morala počakati jutro, da sem si lahko uredila prevoz. Starša sta se seveda zbudila, zagledala sta mene, objokano in njega, tako jeznega, da se je penil. Takrat mu je oče primazal klofuto. Njegova mati mi je takrat rekla, da če sem pametna, naj ga zapustim. Takrat sem mislila, da ga bom res. Pa še vedno nisem nikomur povedala za nasilje. Še vedno sem se s pudrom trudila prekriti modrice. Hudo sem zbolela, verjetno od stresa, rana na želodcu, polipi v črevesju. Posebna dieta in čim manj sekiranja, tako so mi naročili. Vendar se tukaj ni nehalo. Večkrat sem se zaklenila v kopalnico in čakala. Vedno je prišel za mano. Spomnim se, da sem nemočna ležala na tleh in jokala, po tem ko me je pretepel, pa je prišel za mano in mi namenil še kakšno brco v trebuh. Po tem pa se je vedno pokesal in mi obljubil, da ne bo nikoli več in jaz sem vedno znova verjela. Zdi se mi, da si sploh nisem več predstavljala življenja brez njega. V družbi je bil vedno zelo priljubljen, znal se je pogovarjati, tudi z mojimi prijatelji se je odlično razumel. V tem času sem z večino svojih moških prijateljev prekinila stike. Zdaj, ko razmišljam za nazaj, se mi zdi da sem ga hotela rešit. Hotela sem ga popravit, večkrat mi je obljubil, da bo poiskal pomoč. Njegova dejanja sem opravičevala z afektom, velikokrat se sploh ni spomnil, kaj se je zgodilo. Takrat sem bila zanj pripravljena narediti prav vse. Še vedno sem verjela, da sva za vedno. bili so pač dobri in slabi časi. Zdaj vem, da so bili slabi in slabši.

Nekega večera sva bila zunaj, v klubu, kjer sem srečala bivšega sošolca, s katerim sva se reeees dobro razumela, preden se je prepisal in šel živet v tujino. Naj poudarim, da je ta sošolec gej. Seveda sva se objela in padla v debato. Videla sem, da moj takratni partner živčno pogleduje proti nama in globoko v sebi sem vedela, da bo spet sranje. Hotela sem ju predstaviti, pa je bivši umaknil roko in mi zabičal, da greva domov. Čeprav sem še hotela ostati, sem se ubogala in se poslovila. Že na poti domov, mi je začel pridigati o tem, če mi ni jasno, kako ga sramotim, ko se objemam z drugimi. Kaj pa si bodo ljudje mislili. Rekel je, da geji sploh ne obstajajo. Da rečejo, da so geji, samo zato, da lahko na koncu večera ležejo v posteljo s punco. Da sem naivna, če verjamem da je res gej. Ko sva stopila v stanovanje pa se je začel histerično dreti name, češ da kaj je z mano narobe. Če sem bila tiho, sem jih dobila. Če sem kaj rekla, sem jih dobila. Ko sem vedela, da bo začel udarjati po meni sem se samo zavlekla v kot, si zaščitila obraz in začela jokati. Mlatil je po meni s pestmi, me brcal v trebuh in se izživljal nad mano. Videla sem svojega kužka, kako je prestrašen ležal v kotu in se tresel. Rekla sem si, da tega pa res ne morem dopustiti. Spakirala sem nekaj stvari, vzela psa in šla proti avtu, sledil mi je, hitreje kot sem hodila, hitreje je hodil on. Uspelo mi je priti do avta in se zakleniti vanj. Postavil se je pred avto in rekel, da ne grem nikamor, da ga lahko samo povozim. Dala sem v vzvratno, privihral je za mano in tako močno brcnil v vrata, da se je razbila šipa. Odpeljala sem. Nisem vedela kam naj grem, koga naj pokličem. Ustavila sem se na bencinski in jokala in jokala. Bila sem porezana in obupana. Deževalo je. Dve uri sem sedela v avtu na bencinski postaji in jokala. In potem sem se vrnila k njemu, tudi on je jokal in se mi opravičeval in mi obljubljal, da se kaj takšnega ne bo nikoli več ponovilo.

Po tem dogodku sem se malo oddaljila. Bilo je poletje, tako da nisem rabila hodit na faks, večkrat sem šla domov in vedno večkrat tudi ostajala. Fizična razdalja mi je pomagala, da sem videla stvari iz drugega zornega kota. Nisem bila več tako čustveno vpletena. Končno sem si priznala kaj se mi dogaja in sprejela dejstvo, da ga ne morem več rešiti in da mu ne morem pomagati, če si noče pomagati sam. Potem sem počasi začela napeljevati na to, da ne morem več vztrajat v odnosu, da si želim it. Tega ni hotel sprejet, vse skupaj je jemal kot šalo. Dva meseca sem ga poskušala zapustiti, pa je vedno našel kak izgovor, da sem ostala. Čeprav nisva bila več toliko skupaj, sem ga imela še vedno rada.

Dokončno pa je bilo, ko je en večer prišel k meni domov. Sploh se ne spomnim kaj točno je bil takrat kamen spotike. Spomnim se, da sva v postelji jedla sladoled in da mi ga je vrgel v obraz in me porinil. Spomnim se, da je bilo takrat prvič, da sem se uprla. Znorela sem, s pestmi sem udarjala proti njemu in kričala naj izgine, da ga nikoli več nočem videti. Moja starša sta se zbudila in ga peljala domov, čeprav bi ga jaz najraje postavila pred vrata pa naj se znajde kakor ve in zna. Takrat sem dokončno vedela, da je konec. Da ne zmorem več.

Dva tedna sem čakala priložnost, da bi šla iskat svoje stvari. Res si ga nisem želela več srečati. Mogoče me je bilo strah, da me bo spet prepričal v nekaj, česar sama nisem želela. En večer, ko sem bila prepričana, da ga ni v stanovanju, sva se s sestro odpravili proti (mesto umaknjeno). Ko sem stopila v stanovanje mi je bilo slabo. Toliko grdih spominov. Po najkrajšem možnem postopku sem v vreče stlačila svoje stvari, veliko sem jih tudi pustila. Gramofonske plošče za katere sem vse skupaj zapravila najmanj 500e so edina stvar za katero mi je zelo zelo žal. Naslednji dan sem za 3 tedne odpotovala v Ameriko. Ko sem se vrnila in prižgala svoj slovenski telefon, sem spoznala, da še ni konec. Imela sem najmanj 50 sporočil, od ubil te bom do ljubim te. Klicaril me je noč in dan, mi pisal. Blokirala sem ga na vseh socialnih omrežjih. Vsak dan sem blokirala najmanj tri številke. To je trajalo skoraj dve leti. Vsak dan, klici in sporočila. Vedno iz druge številke. Pisal je mojim staršem, sestri, vsi so ga ignorirali. Pisal je moji babici in jo klical in še danes ji piše, pa je od tega že skoraj 4 leta. Takrat sem razmišljala o tem, da bi vse skupaj prijavila na policijo. Grožnje v sporočilih, klici, bilo me je strah, nisem vedela, kdaj se bo pojavil. Moje prijatelje je spraševal po meni in mi pošiljal pozdrave. Še dolgo je mislil, da se bom vrnila. Pa se nisem. Vendar tudi prijavila nisem. Želela sem čim prej pozabit. Vedela sem, da konkretnih dokazov o nasilju nimam, saj nikoli prej nisem o nasilju obvestila policije. Imela sem samo sporočila, v katerih mi grozi in me žali in spet čez par minut ljubi najbolj na svetu. V najboljšem primeru, bi dobil prepoved približevanja. S tem ne bi rešila ne sebe in ne njegovih bodočih žrtev. Nisem videla smisla, da se vlačim po sodiščih, medtem gledam njega, podoživljam vse, kar se je dogajalo za en list papirja. Hotela sem samo pozabiti in pustiti za sabo. Nikoli več ga nisem hotela videti. Postopek se mi je zdel predolg in prinesel bi mi preveč trpljenja. Čim prej sem želela predelati stvari in iti naprej. Dolgo sem se trudila in si dopovedovala, da me to ne definira. Ne vem, če sem si do zdaj odpustila. Še zdaj ne morem verjet, kako sem lahko dopustila, da se mi je kaj takega dogajalo. Prišlo je celo tako daleč, da so se mi zagabili vsi moški in sem se nekaj časa dobivala zgolj s puncami. Še zdaj trznem, če moški nad mano povzdigne glas. Še zdaj podoživljam vse udarce in brce in besede. In še danes se ne znam zares ceniti. Še danes se oklepam stvari, ljudi, odnosov in sploh vsega. Ker še danes težko verjamem, da sem vredna več. Da lahko sama dosežem vse. Tega si nisem zaslužila, še vedno pa se učim kako si odpustiti.