Saj ne vem kje začeti.. strah in sram sta še vedno prisotna, čeprav mineva že tretje leto odkar sem začela pisati novo poglavje v svojem življenju. Poglavje, ki je samo moje, poglavje v katerem nisem več le njegov podaljšek. Marsikdo bi rekel, da pri svojih 23 letih pa ja že vem kdo sem, da imam dodobra izoblikovano identiteto, a če celo svojo mladost živiš za drugega, temu ni tako. Začelo se je že pri mojih 15 letih, ravno v obdobju, ko bi morala največ časa in energije posvečati sebi, graditi svojo identiteto, odkrivati svoje potenciale, raziskovati sebe, svet,… Lahko bi rekli, da sem bila še kako mladostniško naivna, slepo sem verjela v dobro vseh ljudi in bila prepričana, da lahko in celo moram vsakomur pomagati (verjamem namreč, da je vsak v svojem bitu dober / okej, da so pač življenjski dogodki in okoliščine izoblikovale temne dele nas, ki pa jih je moč sprejeti in transformirati). V mojem življenju se je pojavil precej starejši moški (vsaj po letih, če ne po zrelosti), in kot dekle s tako imenovanimi ”daddy issues”, ki v svojih globinah le hrepeni po ljubezni, varnosti in slišanosti, sem se takoj zagrela zanj. Obljubljal in ponujal je namreč vse omenjeno… vsaj tako je izgledalo na prvi pogled. In sprva je bilo res vse rožnato – hodila sva na izlete, vozil me je povsod, kupoval razne stvari, se zanimal za moje interese, hobije, me dejansko poslušal, se smejal z mano,… recimo, da je znal razbrati vse moje potrebe in mi na pladnju serviral odgovore na njih. Je bila to ljubezen? Ja, za naivno deklico, ki je hlastala za drobtinicami ljubezni, mogoče res, a danes vem, da to ni bila ljubezen. Uspešno mi je pred oči narisal prečudovito zakuliso, za katero pa sem s časom odkrivala več in več sranja. In tako me je lepo počasi, da sprva sploh nisem slutila, začel mazati z vsem tem sranjem. Name je nanašal plast za plastjo in počasi sem se privajala na tovrstno življenje ter normalizirala nasilje (gaslighting, verbalno, psihično, v manjši meri tudi fizično). Verjela sem, da sem konec koncev sama iskala vse pleske, grde besede, se prepričevala, da me omejuje zaradi njegove skrbi do mene, da vse počne iz ljubezni – in vztrajno sem ga ljubila nazaj. Iskreno ne vem več, kako so si dogodki sledili po vrsti; veliko sem jih tudi potlačila tako globoko, da imam danes dobesedno luknje v spominu. A vse skupaj je prihajalo v valovih – popizdil je, bil nasilen in nekaj ur za tem se že opravičeval, govoril sladke besede, da tega ne bo storil nikoli več, me razvajal ipd.; imela sva celo nekaj strnjenih ”medenih” tednov, kot sama to poimenujem, takoj za tem pa mesece nočnih mor. Ravno zaradi tega sem z njim vztrajala kar 4 leta, seveda z upanjem, da mi uspe nekoč ta pekel transformirati v moj, najin raj na zemlji. Omejeval mi je stike najprej s prijatelji, me nadziral in zasledoval, nato skušal omejiti moje stike tudi z družino (npr. ko sem prišla k njemu me nato ni spustil domov, me prepričeval naj kljubujem staršem in ostanem z njim kar cel teden in podobno). Oddaljila sem se od vseh ostalih ljudi, on je zame predstavljal edini steber, edino upanje za kakršno koli ljubezen. Poleg tega sem bila vedno kriva za vse njegove težave, moje pa je minimaliziral, me celo prepričeval, da se določeni dogodki sploh niso zgodili. Prisežem, vse bolj in bolj sem dobivala občutek, da sem jaz nora, da se mi meša, včasih res nisem več znala ločiti realnosti od njegovih izmišljotin, igric,… vem, da se marsikomu, ki ni doživel tega, zdi neumno, češ kako lahko ne ločiš tega, pa saj ja veš kaj vidiš z lastnimi očmi, a verjemite mi, ni tako preprosto kot nebogljena deklica stati oziroma se celo upreti prb. deset let starejšemu master manipulatorju, narcisu. Tudi v družbi mi je pred vsemi njegovimi prijatelji (kdaj subtilno, kdaj tudi direktno) dal vedeti, da sem neumna, da nimam pravice do svojega mnenja, da naj bom tiho in ubogam njega. Prvih nekajkrat so se drugi v tišini čudno spogledovali, medtem ko je mene oblival sram. Nekateri so mi namenili nekaj botrilnih pogledov, spet drugi so se izrecno trudili gledati stran. Skratka spregovoril ni nihče, branil me ni nihče, čeprav so vsi vedeli za mojo stisko (nekateri so poznali tudi malo več ozadja ali bili večkrat priča psihičnemu nasilju nad mano).
Psihično nasilje me je veliko bolj ranilo, kot vsi fizični udarci (večinoma je šlo za pleske, precej grobe prijeme, odrivanje – za kar sem takrat verjela da itak sploh ni nasilje, češ drugim se dogajajo še veliko hujše stvari – med drugim tudi moji lastni družini, kjer je nasilje prisotno že več generacij). Vse to me je razjedalo na znotraj, a navzven sem bila še vedno (nekoliko manj, a vseeno) nasmejano, zgovorno dekle, h kateri so se s svojimi težavami vedno zatekali drugi, medtem ko nihče ni niti pomislil, da bi se karkoli neprijetnega dogajalo meni. Nikomur nisem govorila o lastnih težavah, saj nisem želela biti breme in menila sem, da mi tako ali tako nihče ne bo mogel pomagati (verjetno tudi zaradi slabih izkušenj s policijo že pri družinskem nasilju). Po drugi strani pa me je prežemal strah in predvsem sram. Spomnim se trenutka, ko je ureznine od mojega samopoškodovalnega vedenja videla sošolka in ko sem ji zaradi sramu natvezila zgodbo, kako sem se na sprehodu v gozdu zapletla v neko trnje, je dejala, da mi verjame. Da je sicer najprej pomislila, da sem se rezala, ampak si je takoj rekla: ”Ah, ne, ona zagotovo ne bi nikoli tega počela! Saj se ji niti nič tako hudega ne dogaja v življenju.” Pa sem. Potihoma sem upala, da bo nekdo prepoznal mojo stisko. Ampak ne. Leta so minevala in iz meseca v mesec je postajalo huje. Nasilje je postajalo intenzivnejše in vse pogostejše. Poleg fanta sem bila deležna tudi nasilja s strani njegove družine. In ne le verbalnega ter psihičnega, nekajkrat se je zgodilo, da sem bila sama v stanovanju (on je živel nad svojimi starši), ko je prišel njegov oče. Sprva me je le osladno ogovarjal, nato pa mi natvezil neke zgodbe o zdravju in nekih posebnih točkah na stopalih, na kar je segel po mojih stopalih in jih začel masirati. Bilo mi je vidno neprijetno, a na glas nisem upala reči nič. Mogoče tudi zato, ker sem tega moškega večkrat videla že jeznega in verjemite mi niti slučajno si nisem želela doživeti še konflikta z njim. Včasih je podobne stvari počel tudi, ko je bil takratni fant zraven. Ko se je to prvič zgodilo sem v pričakovanju pogledala fanta, češ če ne bo nič ukrepal, a je le pogled odvrnil stran, nato pa mi je, ko je njegov oče zapustil stanovanje, dejal, da tak pač je, da naj ga sprejmem. Splet vseh okoliščin, od vsakodnevnega doživljanja zlorabe do izgube socialnih stikov in pomanjkanja podpore, je privedel do depresije in anksioznosti. Na srečo sem nekega dne zbrala pogum in o dogajanju spregovorila svoji osebni zdravnici, ki me je napotila naprej k psihologu, za kar sem ji še danes neizmerno hvaležna. Tako se je začela moja pot do zdravljenja. A tudi tu je prišlo do zapletov. Po nekaj urah pri psihologu sem uspela o nekaterih stvareh spregovoriti tudi z družino – do sedaj namreč nihče ni vedel kaj se zares dogaja, le obsojali so me in mi zamerili, ker sem se do njih začela obnašati drugače (simptomi depresije, anksioznosti, a v njihovih očeh sem bila le hladna, nehvaležna ipd.). Vsi so se bolj ali manj trudili pomagati, čeprav nihče ni zares vedel kaj naj. Tako so me napotili k baje odličnemu bioterapevtu, kjer pa sem ponovno doživela razočaranje. In res sem ga obiskala v pričakovanju, da se bo nekaj v meni, v mojem življenju začelo premikati. Sprva sva se le malo pogovarjala, nato pa sva izvajala neko vajo, preko katere naj bi me očistil energetskih blokad. Izgledala je nekako tako, da sem najprej stala in mogla zamižati, on pa se me je nato začel dotikati pod prsmi, krožiti, jih stiskati. Bilo mi je izredno neprijetno in čudno, a sem si mislila da je strokovnjak in da to tako mora biti, naj neham sabotirati sama sebe in svojega zdravljenja. Nato je sledila še ena vaja, pri kateri je on dlan položil na sedišče stola, jaz pa sem se morala usesti na njegovo dlan tako, da se je dotikal mojih intimnih predelov. Ponovno čudni in neprijetni občutki, ki jih je spremljal podoben narativ kot prej. Vsa njegova dejanja pa je podprl z zgodbo o določenih čakrah, ki so pri meni še posebej stagnirane in da jim mora posvetiti nekoliko več časa in pozornosti ter naj mu zaupam. Tja se nisem več vrnila. Sem pa kasneje zgodbo zaupala osebni zdravnici oziroma jo le povprašala, če je to početje bilo res strokovno in primerno. Takoj mi je zatrdila, da to ni bilo primerno početje in mi svetovala naj ne hodim več tja, to pa je bilo vse.
Po tem, ko sem zaključila s kognitivno-vedenjsko terapijo pri psihologu, sem se vključila še v terapevtski proces s psihoterapevtko. Pomagala mi je zaključiti stvari s tem fantom, čeprav konec ni bil najlepši, a definitivno filmski. Vdrl mi je v hišo, se pri tem verbalno in fizično znesel nad menoj, mi grozil, kasneje pa še vdrl v profile socialnih omrežij, kjer je prevzel mojo identiteto in recimo samo, da si je dal duška ter se dodobra maščeval. Ob vsem tem sem pristopila tudi do policije, pokazala vse zbrane dokaze, a so mi tam le hladno dejali, da pač nič ne morejo. Da naj skušam najprej sama rešiti in če bo postalo huje (npr. fizično) naj se obrnem ponovno na njih… In tu se je to poglavje moje zgodbe zaključilo. Postopoma je na srečo vse potihnilo, tudi fant je sčasoma prenehal s svojim početjem, a moji profili in razne občutljive informacije, datoteke in podobno so še vedno v njegovih rokah. Še vedno me ima v pesti, a sedaj vem, da sem borka, da sem močnejša kot sem jaz ali on ali kdorkoli drug verjel. In vztrajno si še naprej to dokazujem. Prejšnje poglavje je torej napisano in ni ga moč izbrisati, niti si ga ne bi želela, a knjiga še ni končana. Pišem dalje, iz dneva v dan bolj suvereno, bolj pogumno, z več ljubezni.
#semprijavila, april 2022
