Sem prijavila – pa sem postala posmeh sodnemu sistemu in CSD.
pred 20 leti sem odšla od takratnega partnerja in očeta otrok zaradi zlorabe narkotikov, iger na srečo in prekomernega zadolževanja pri napačnih osebah.
Postavila si življenje po svoje, dokončala diplomo našla odlično zaposlitev. Po 3 letih sem spoznala moškega, izobraženega, vljudnega, z redno zaposlitvijo. Sprejel je mene in moje otroke – bila sem v 7 nebesih saj sem verjela da se za vsakogar na svetu najde sorodna duša. Po 2 letih smo se z otroci preselili k njemu. Hčerka in sin sta se lepo vklopila v novo okolje. Po slabem letu skupnega življenja ( in mojih spregledanih rdečih zastav, katere sem jemala kot izziv skupnega življenja in ne kot močno opozorilo) se je pravljica začela sesuvati. Partner je postal dvojna osebnost – iz prijaznega in ljubečega do žaljivega in poniževalnega v 5 minutah. Začel se je odmikati, pogovor ni pomagal. Prošnje za morebitno partnersko svetovanje mi je vrgel v obraz, češ da sem zrela za psihiatra. Še vedno sem čakala / upala. Večkrat je pri spolnosti predlagal sexy oblačila šolarke ( mi tudi kupil kostum) in si želel analnega sexa. Obračal se mi je želodec toda vseeno sem vztrajala, se bala kam naj spet grem z otroci, spet začnem od začetka. Žaljenje je postalo vsakodnevnica, če sem ga ignorirala me je potiskal na kolena in se histerično smejal. Nekega dne sem na PC-ju v dnevni sobi našla mapo z posnetki. še danes me strese do kosti. Otroška pornografija – male deklice, posilstva..Spakirala sem vse naše imetje v vrečke, naložila v avto in se z otroki odpeljala v mami. Takrat se je začel psihični pritisk. Klical je vso mojo družino, prijateljica, znance da sem umsko prizadeta, da potrebujem pomoč, da naj me hospitalizirajo. Ker je bil tako odličen igralec so vsi razen bližnjih začeli verjeti da je z menoj nekaj narobe. Vseeno sem odšla na policijo in podala prijavo. Opravili so hišno preiskavo in mu zasegli računalnike. Našli kar je skrival. Zaradi dobrih političnih vez in uspešnih staršev do mojega pričanja ni prišlo. Spomnim se kako sem bila vabljena na razpravo pa me niti niso poklicali v dvorano, češ da je dovolj dejstev. Ob koncu razprave so se vrata odprla in pogledal me je z velikim posmehom in s svojim odvetnikom odšel kot zmagovalec. Dobil je 6 mesecev pogojne kazni.
Ostali smo brez doma. Spet.
V bližini šole sem si našla najemniško stanovanje, našla službo. težko je bilo, izredno. Ko sem šla na csd po kakšno finančno pomoč se mi je svetovalka posmehovala. Češ, če nimam za preživetje otrok jih bodo dali pa v rejo. Moje tisočkrat zlomljeno srce je vpilo od žalosti in nemoči.
Pa smo se postavili na noge. Sem pa potrebovala desetletje da sem prišla k sebi.
#semprijavila, marec 2022
