Sem prijavila. Ampak si želim, da ne bi.
Ker postopek po več letih še ni končan.
Ker imam občutek, da se moram jaz zagovarjat na sodišču. Da sem jaz tista, ki je naredila vse narobe.
Ker ko končno »pozabim«, dobim obvestilo, da moram na zaslišanje.
Ker me sprašujejo, zakaj nisem šla stran. Ker se sama sprašujem, zakaj sem bila tako šibka. Ker ta občutek gnusa in sramu ne izgineta, ampak sledita kot senca.
Ker je v takem trenutku najhujši občutek to, da čas ne zaceli rane, kot pravijo, da jih. Včasih jih ne. Pri tem jih ne.
Ker se moram spomnit. Ponavljat zgodbo, za katero nočem, da jo sliši še kdo drug, ker bi jo še sama rada pozabila.
Ker imam občutek, da sem skozi sojenje zlorabljena znova in znova. Da zgodba ni moja. Da se ne gre zame. Da nisem pomembna.
Ker lahko jočem samo, ko sem sama, ker me je strah, da še več razumevanja ne zmorem nosit. Ker sem utrujena od strahu, da bom še bolj zavrnjena, kot sem že bila od vseh, ki so krivdo iskali v meni.
Ker ne upam zaupat tistim, ki jim je mar.
Ker raje rečem, da sem v redu, saj me je strah, da bi resnica, da ne vem, kako dolgo bom zmogla nosit težo posledic zlorabe in postopka, odvrnila še tiste, ki so tu.
Ker še sebi včasih ne verjamem in zaupam, ko si govorim, da je prav, da sem prijavila.
Želim si, da bi bilo prijav več. Ampak razumem, zakaj jih ni.
#semprijavila, marec 2022
