Znake bolestnega ljubosumja je kazal takoj, a sem jih spregledala, zamenjala za ljubezen. Mislila, da mu je mar zame, da me ne želi deliti. Poročila sva se, vsak dan je bilo huje. Tolažila sem se, da je vse ok, ker me ne pretepa – če nimam modric, ni tako hudo, kajne. Psihično me je uničeval dan za dnem, dokler sem njegove žalitve, obtožbe, začela jemati kot del normalnosti in mojega vsakdana. Zanikanje je postalo del mene. Sama nisem smela nikamor, če sem se dobila na kavi s prijateljico, se je usedel za sosednjo mizo, da je lahko slišal pogovor. Čez čas je s tem prenehal. Šele kasneje sem ugotovila, da zato, ker mi je na telefon namestil sledilno in prisluškovalno skrito aplikacijo. Tako je vselej vedel kje sem, s kom sem in kaj se pogovarjam. Ko sem to odkrila in izbrisala iz telefona, mi je začel slediti vsak dan, tudi v službo – zaposliti se ni želel, saj tako ne bi vedel kaj počnem, ko je on v službi. Naučila sem se gledati v tla, a je kljub temu vedno našel nekoga, s katerim naj bi se spogledovala in mu pošiljala skrite signale. Pet let je trajalo, dan za dnem, vsak dan. Stvari so se stopnjevale, nasilje ni bilo več samo psihično – večkrat me je porinil v steno, v okno v avtu. Ampak: saj me ni pretepal, kajne, ni bilo modric, ni bilo tako hudo. Nekega dne sem se opogumila, svojo stisko izlila prijateljici, nato mami. Z mamo sva bili dogovorjeni, da pokliče policijo, če se ji trikrat zapored ne oglasim na telefon. Začela sem se bati za življenje. Svoje in svojega otroka. Nato se je zgodilo – mama je poklicala policijo, ker se nisem oglasila, saj mi je vzel telefon, izklopil internet, zaklenil v stanovanje. Na dom prideta dva moška policaja. Me pred njim vprašata, kaj se je zgodilo. Rečem, da nič, da mama paničari. Tresla sem se, imela solzne oči, upala sem, da bosta to opazila, reagirala, ga odpeljala. Nato mi en pove: “Rešujta te zdrahe med štirimi stenami, pobotajta se, zavoljo otroka”. Odideta. Čez čas zberem pogum, požrem ves sram, ki se je v letih nabral v meni, prijateljica mi pomaga, da se izmuznem na CSD in prosim za pomoč. Pomagali naj bi mi oblikovati načrt bega. Ko gospodu razložim, kaj se mi dogaja, v solzah in sramu, dobim odgovor: “Pa kaj je z vami ženskami, da se poročite s tistimi od spodaj. Zdaj pa imate, kar imate.” Po pogovoru mi reče, da če želim, ne bo napisal zapisnika. Od sramu sem seveda rekla, da ne želim, da ga napiše.
Svoj vir moči sem našla v otroku. Nisem si želela, da bi to bil zgled partnerskega odnosa. Nisem želela, da bi njegova mama bila žrtev. In sem se uprla. Mu odrekla svoje telo. Nato sem se začela upirati z besedami. Ga privedla do ločitve. A se še danes bojim. Še danes gledam v tla, ko hodim po cesti. Sem Preživela. A ne brez posledic.
Zakaj nisem prijavila? Ker me je družba naučila, da moram molčati. Da tam, kjer ni modric, ni nasilja. Da ker sem ženska, moram potrpeti. Predvsem pa ker me policija in CSD nista zaščitila, ko bi me morala. Ker nisem imela institucionalne podpore. Ker sem od njih prejela informacijo, da sem za vse kriva sama. Sistemu ne verjamem več.
#nisemprijavila, marec 2022
