Še moja zgodba.
Bila sem otrok brez mame. Najprej odraščala pri starih starših, ko sta zbolela me je pri 8ih letih precej nerad vzel moj oče. On je bil in je še danes večji otrok od mene. Ni ga bilo veliko doma in partner moje tete je to vedel. Večkrat se je oglasil, ko očeta ni bilo doma. Starševska pozornost, ki mi je na začetku manjkala se je sprevrgla v otipavanje. Začela sem bežati od doma. Nikoli me ni bilo doma. Iz pridnega otroka akademsko in športno nadarjenega sem postala socialno zavrta. Pri 16ih letih sem se odselila od doma in za 6 let v celoti prekinila stike z vsemi. Imela težave s spolnostjo in zaupanjem. Vzelo mi je 10 let dela na sebi, da sem te izkušnje obrnila sebi v prid. Pri 26ih letih sem svojo izkušnjo delila z družino. Teta mi je preko očeta poslala grozilno sporočilo – Kaj želim.. da če želim v tožbo, da me bodo na sodišču zmrcvarili in nato prekinila stike z mano. Oče se je še naprej družil z njim in mi to brez težav povedal ob vsaki priliki.
Danes sem uspešna v svojem delu. Moj “stric” je priklopljen na kisik. Moja teta skrbi za “ljubezen” njenega življenja. Kasneje sem izvedela, da je se več njenih prijateljic pritožilo nad spolnim nasiljem v družbi mojega strica. Od vsega največje obžalovanje in odgovornost čutim do njih. Če bi prej izbojevala svojo bitko bi morda katera izmed žensk ki so sledile ostala varna. Nisem potrebovala tožbe. Potrebovala sem na glas izgovoriti svojo resnico. Se osvoboditi občutka krivde 8 letnega dekleta. Krivda, ki je v bistvu odgovornost drugih – ki je niso pripravljeni sprejeti. Verjamem, da se na energijskem nivoju vse poravna. Moje brazgotine so danes vir moje moči, samospoštovanja in zaupanja.
#nisemprijavila, marec 2022
