Jaz pa sem prijavila, na CSD in policiji. Na policiji so me vzeli resno, čeprav je nad mano vršil “samo” psihično in ekonomsko nasilje (žal nad otrokoma tudi fizično) in zadevo predali tožilstvu. Na CSD me žal niso jemali resno, čeprav so bili vpleteni tudi otroci, kar je pozneje dodobra otežilo ločitev in ureditev skrbništva in stikov z otroki. Strokovna delavka me ni obveščala o pomembnih stvareh, za moje klice je bila nedosegljiva, tudi na pisne prošnje za pomoč se ni odzivala. Pred koncem postopka je zapustila delovno mesto, nadomestila jo je mlajša kolegica, katero je nekdanji partner še lažje prepričal, da je šlo za običajne partnerske konflikte, da nasilja sploh ni bilo, oziroma da sem bila kvečjemu nasilna jaz. V mnenju, ki ga je v imenu CSD pripravila na poziv sodišča, je zapisala, da je oče sinu pomemben vzor, zato je predlagala ureditev stikov v smislu skupnega starševstva. Na žalost je dober mesec prej, preden sem na CSD končno naslovila vlogo za predhodno svetovanje, stopila v veljavo novela družinskega zakonika. Sodišče je predlogu ugodilo.
Najhuje pravzaprav je, ko po letih trpljenja končno zbereš pogum (in denar, da se sploh lahko umakneš!) ter sprožiš postopke, da se rešiš nasilneža in pred njim zavaruješ tudi otroke, doživiš institucionalno nasilje. Ko izgubiš ogromno energije in časa, pa strokovnim delavkam ne moreš dopovedati, da je to še vedno isti manipulant, samo strategijo je malce spremenil – ker obvlada “gaslighting”, mu to sploh ni bilo težko. Ko ti strokovne delavke ne prisluhnejo, ko te utišajo in ti dopovedujejo, da gre za korist otrok. Da je postopek prijave nasilja ena zadeva, odločanje o skrbništvu in stikih pa druga. Res je, dve upravni zadevi sta, a v obeh nastopajo iste osebe.
Menim, da je novela družinskega zakonika še dodatno otežila ločitev od nasilneža, ker mu omogoča, da še lažje kot prej izvaja pritisk na žrtev preko otrok. Pri čemer seveda najbolj trpijo tudi otroci.
#semprijavila, februar 2022
