Pred osmimi leti je bila hcerka stara 2 leti, jaz 31. Zveza s partnerjem je bila stresna, saj sva se veliko prepirala, kot tudi je nekajkrat postal fizicno nasilen, medtem ko je bilo verbalno ponizevanje neprestano. Ob tretjem fizicnem nasilju sem sla do osebne zdravnice, saj sem ze razmisljala da bi s hcerko enostavno samo odsla. Na policijo nisem upala, ker nisem vedela, kaj bo to potegnilo za seboj doma, ko bo policija odsla. Zato sem se vsaj zaupala zdravnici, ki je stvar takoj prijavila CSD (kraj umaknjen). Obravnavala me je gospa (ime umaknjeno), vendar sem na koncu pravzaprav skorajda dobila obcutek, da sem sama kriva in da partnerja dobesedno paham v narocje druge zenske, torej tudi za nezvestobo ni bilo posluha. V splosnem pa je bil spolno zelo vsiljiv, dvakrat je tudi prislo do posilstva, vendar sem smatrala da med mozem in zeno kaj takega ne obstaja. Tiho in pocasi sem izdelovala nacrt, da odideva. In sva uspeli, brez pomoci pristojnih. Danes mi je zal, da nisem sla na policijo, saj sem kasneje na sodiscu, ko sem se borila za hcerko, slisala od sodnice, da naj neham s takimi izjavami ‘pa bi sla na policijo’ … tako sem tudi na sodiscu utihnila … na sreco sem kljub temu pridobila polno skrbnistvo in sedaj imava urejeno zivljenje. Razen se vedno neprestanega verbalnega zanicevanja s strani sedaj bivsega partnerja.
Pri vsem tem, pa me je lani poklicala njegova nova partnerka in ugotovili sva isto zgodbo. Sedaj se bori z njim na sodiscu tudi ona. In stojim ji ob strani. Vam pa se zahvaljujem za moznost, da sem lahko nekomu napisala in da me slisi. Hvala.
#nisemprijavila, februar 2022
