Sem netipična žrtev nasilja, če kaj takšnega sploh obstaja. Ampak tako so mi povedali.
Sem visoko izobražena, zaposlena, razgledana, z razvejano socialno mrežo pomoči.
2o let sem bila v zvezi z nasilnim moškim. Nasilje, ki ga je izvajal nad menoj je bilo ekonomsko, psihološko, na koncu tudi fizično. Bil je zvit, vedno je hodil po tanki meji. Kaj je še partnerski konflikt in kaj nasilje? Spomnim se, da sem se na policijski postaji zjokala, ker so mene, ki sem prijavila nasilje obravnavali kot storilko. Imela sem občutek, da sem v nadlego, da me ne jemljejo resno in da sem nadležna s svojimi nenehnimi prijavami (»Ah, spet vi«). Do mene je bil fizično nasilen, udaril me je, me tako odrinil, da sem si zaradi močnega udarca poškodovala hrbet in nisem mogla hoditi. Na urgenco me je odpeljal rešilec, jaz pa sem dobila plačilni nalog v znesku 625€ zaradi kršenja javnega reda in miru.
In hkrati so bili v obdobju, ko mi je bilo najhuje, po Ljubljani razobešeni veliki plakati »Materino znamenje« in «Znamenje nasilja«, povsod je bilo polno pozivov k prijavam nasilja, mene pa so na policijski postaji gledali kot nadležnico, ker da spet težim z neresnimi zadevami. »Gospa, nič ne moremo, dokler se kaj ne zgodi«. “Psihično nasilje je težko dokazati”. “To morate reševati drugje” (na CSD). In na CSD:”Težko boste karkoli dokazali, ker niste tipična žrtev nasilja”.
Edini, ki so razumeli, o čem govorim, so bili na Društvu za nenasilno komunikacijo. Na policiji pa so žal še svetlobna leta daleč od senzibilne obravnave žrtev nasilja. Žal.
#nisemprijavila, februar 2022
