NASILJE BREZ MODRIC
Rada bi povedala, da ne vem kje se je vse skupaj začelo. Pa bi lagala. Natanko vem, katera rdeča zastavica je bila prva. Stavek: »Ali res svoj čas raje preživljaš s prijatelji kot z menoj?« Ko je moj najboljši prijatelj praznoval rojstni dan. Nedolžni stavek, ki je bil meni, kot zaljubljeni študentki izkaz neke globoke ljubezni. Tako rad me ima, da želi, da vsak trenutek preživim z njim. Tako me ima rad, da ga zanima vse. Kje sem bila, do kdaj se bila, kdo je bil še tam, s kom sem se pogovarjala, kdo je vozil, kje sem parkirala in še in še. Seveda sem raje ostala z njim doma. Enkrat. Dvakrat. Stokrat. V roku enega leta sem iz samozavestne živahne študentke postala njegova domača cunja, katere glavna naloga je zadovoljiti gospoda. Zadovoljiti v vseh pogledih nujno vsak dan. Če kateri dan nisem bila pri volji za spolni odnos sem bila deležna poniževanja, ki ga prej nisem poznala. »Se ti spet ne da? A si že na faksu ane??« Ničkolikokrat sem nato pristala. Za mir v hiši in jok v meni.
Ker je bil gospod uspešen, postavni podjetnik sem mu verjela, da pozna vse poti do uspešnega zdravega življenja. Tako noro boljšega kot sem ga, kot tretja hčera alkoholika, poznala. In sem mu verjela. Ko se mu je zdelo najbolje, da se s svojimi sestrami ne družim več. Da je za alkoholizem očeta kriva moja mama. Ker ga manipulira, ker je feministka. Da imam njene predispozicije. Naj domov ne hodim več, ker ni dobro zame. Naj preskočim rojstnodnevno zabavo, ker mi nič dobrega ne prinese. Da bere moja sms sporočila, ker je to normalno v zvezi, kjer vlada popolno zaupanje.
Po enem letu sva »skupaj« pričela varčevati za novo hišo zato sem se zaposlila kot pomočnica vzgojiteljice in študij nadaljevala izredno. Od svoje plače sem zato morala dati njemu 300eu. Ker varčujeva za skupno dobro. Ostalih 200eu sem porabila za obročno plačevanje šolnine in 20eu za naročnino za telefon. Ostalo mi je 190eu. On je v najino skupno blagajno dajal 500eu, vendar mu je 2000eu ostalo. Tu se je pričelo še finančno poniževanje. Gospod je dvakrat tedensko hodil s prijatelji in njihovimi partnericami smučat. Jaz sem ostala doma, ker nisem imela denarja. Zraven nisem odšla niti enkrat. On si je kupil novega bmw-ja. Jaz sem svojega kliota prodala. Za skupno dobro. Ker sem manj prispevala v najino varčevanje. Avtomobila mi posodil ni. Ko sva skupaj odšla v živilsko trgovino me je na blagajni vedno spomnil. »Ko je pa račun mal večji pa nisi več tako pametna«. V treh letih sem si kupila zgolj 1 par čevljev. Želel je tudi, da prekinem naročnino za telefon in tako bi lahko privarčevala še dodatnih 20eu. Za skupno dobro. Tega nisem storila. Pristala pa sem na sto stvari na katere nisem želela. Na življenje brez denarja, brez kontrole, brez podpore, brez prijateljev in vedno v rdečem spodnje perilu. Ker nikoli ne veš, kdaj bo gospod želel da mu popestrim dan. Ker drugače bom spet kriva. Kriva, da mi je vseeno kako se on počuti.
Njegova jeza name se je skozi čas stopnjevala. Jezile so ga kapljice vode na NJEGOVEM pultu, narobe zložena posoda v pomivalcu, narobe obešeno perilo, preslabo očiščen umivalnik. »Se vidi, da me doma niso ničesar naučili« ter da sem “nespošljiva cipa, ista kot mtka”. Da bi katero stvar naredila prav. Redko. V tem času sem se poglobila v literaturo in spoznala, da sem žrtev nasilja. Nasilja brez modric. Malokdo je razumel stisko. Povsod so plakati pretepenih žensk, kar jaz nisem bila.
Po dolgem premisleku sem se odločila, da ne bom živela kot boga boječa gospa zaprta v stanovanju prepotenega moškega. Ker to nisem več jaz. Nisem energična vedno dobre volje gospodična vasi. Bil je vikend in kot običajno sem skuhala kosilo in po kosilu vse pospravila in skuhala kavo. Medtem ko sva pila kavo v dnevni sobi je zaslišal zvok iz pomivalnega stroja. Posoda je bila naložena previsoko in se zaletavala v veternico pomivalnega stroja. Grdo me je pogledal in vprašal, če je bom popravila svoje napake. Pila sem kavo in odkimala. Vstal je on, odšel v kuhinjo in odprl pomivalca. Želel je, da pridem v kuhinjo in si ogledam »svojo napako«. Tega nisem storila in sem še naprej v dnevni sobi pila kavo. Nato je prišel v dnevno sobo z obrazom rdečim kot rak. Pričel kričati, me prijel za roke, dvignil in pribil na steno. Takrat se mi je posvetilo. Vse prej so bili samo mali koraki k tem, da se navadiš življenja podložnika. Danes je prelomni dan, ko sprejmem, da sem žrtev nasilja. Pa ni res. Žrtev nasilja sem bila že dolgo nazaj samo v drugi obliki. V spolni, v psihični, v ekonomski. Večina ljudi misli, da boli udarec. Udarec boli še najmanj. Ko je odšel na večerni tek sem se preselila nazaj k svojim staršem in zamenjala telefonsko številko. Naslednji dan sva skupaj z mamo odšli po nove čevlje.
Nisem prijavila. Kaj naj prijavim? Naj pridem na policijsko postajo in povem kaj? Da nimam modrice na obrazu? Da je partner želel več spolnega odnosa kot jaz? Da sovražim rdečo? Da je uporabljal moj telefon? Da sva varčevala za novo hišo? Da me je odrinil v steno?
Edina stvar, ki jo danes obžalujem je, da on še vedno trdno verjame, da se mu je samo malo »snelo« in to samo zato, ker ga je manipulirala in v glavo je*** feministka..
#nisemprijavila, februar 2022
