Bil je prvorojenec. Njegov oče je celo njegovo otroštvo, mladost in odraslost pred njim brutalno pretepal mamo. Ko je bil on še majhen, je oče večkrat pred njim mamo tudi posilil, ker je mislil, da je tako majhen, da se tega ne bo spomnil. “Ampak jaz se spomnim vsega”, mi je rekel, ko mi je prvič pijan povedal, zakaj ne govori z očetom, kljub temu, da živijo v isti hiši. Njegov oče je bil strašen. Če sem ga kdaj srečala v hiši, me je samo sovražno pogledal, nekajkrat ko je bil pijan, sem mislila, da me bo udaril.
Lahko bi si mislila, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Lahko bi bila pazljiva. Lahko bi bila pozorna na prve znake. Vendar mi je dejstvo, da je obsojal in sovražil svojega očeta, ki je desetletja izvajal nasilje nad celotno družino, zameglilo presojo. Poleg tega sem bila takrat sama v slabi družinski situaciji, polni zlorab, depresivna, odvisna od alkohola, samomorilna. Vedno me je pretepel in posilil, ko sva bila pijana. Ko sva se naslednji dan zbudila, sva se oba pretvarjala, da se nič ni zgodilo. Preprosto nisva nikoli govorila o tem, tudi ko sem bila še tedne polna modric. Tudi sama nisem nikoli omenila. Tega sem bila navajena še iz družine. Sramu in tišine. Mislim, da se je začelo s seksom. Bil je čedalje bolj grob, jaz pa sem bila navajena prenesti vse, večinoma sem bila tiho. Sčasoma se je ta “grobi seks” sprevrgel samo še v pretepanje in posilstva. Sploh ne vem, kdaj. Hkrati s tem je postajal čedalje bolj ljubosumen, vse je bilo pod vprašajem: kako se oblačim, s kom se družim, s kom govorim, ko sva zunaj, koga gledam. Na začetku sem mislila, da se heca. Ni se. Poleg tega je bil alkoholik in odvisnik. Ko sem prvič rekla NE seksu, ko sem se prvič uprla, me je pretepel in posilil bolj brutalno kot kadarkoli prej. Ko je končal, me je objel in vprašal, zakaj jokam. Naslednji dan sva se pretvarjala, da se nič ni zgodilo. Zapustila sem ga, ko me je v ljubosumnem izpadu skušal ubiti. Bil je preveč pijan, da bi mu uspelo. Pretepeno in nezavestno me je sredi noči pustil ležati v dežju, na mostu, s katerega me je poskušal zabrisati v reko.
Tudi po poskusu umora sem mu še vedno poskušala pomagati. Da bi nehal piti, se drogirati, šel na psihoterapijo. Nisem prijavila, ker se mi je smilil. Ker se mi je zdelo, da samo rabi moč in podporo, da prekine družinski vzorec. Nisem prijavila, ker sem mislila, da ni sam kriv, da je postal pijanec in nasilnik, če je bil celo otroštvo priča grozljivemu nasilju in alkoholizmu. Nisem prijavila, ker sem mislila, da mu lahko pomagam. Nisem prijavila, ker sem vedela, da s prijavo nihče ne bo dobil pomoči, ki jo potrebuje: niti jaz niti on. Nisem prijavila, ker sem verjela v njega, kljub temu, da mi je enkrat pijan in objokan rekel: “Isti bom kot fotr.” Danes ima družino, do katere je nasilen. Vsi vedo. Nihče nič ne naredi ali reče. Isti je kot fotr.
Jaz sem se preselila daleč. Nisem ga videla že skoraj deset let. Od takrat nikoli več nisem bila v resni zvezi. Preveč me je strah.
#nisemprijavila, februar 2022
