Pozdrav,
vaš “okvirček za pričevanje” bom uporabila tudi jaz za svojo osebno izpoved. Ko berem druge zgodbe si mislim, mogoče pa moja le ni bila tako huda… ampak zdaj, ko se obračam nazaj… ja, je bila huda. Zame in za otroke. Mogoče je to samo moj osebni vidik, skozi njegove oči bi bilo videti drugače.
Besede njegove matere moji, na najin poročni dan: “Hvala Bogu, da sem se ga rešila!”… Besede moje mame po 23 letih zakona, ko sem ji uspela povedati, da se ločujem pa : “Hvala Bogu!” in med tema dvema kupčkoma besed 23 let psihičnega in tudi fizičnega maltretiranja mene, otrok…
Vzgojena sem bila kot “pridna punčka”, ki mora za vse poskrbeti… tudi starejšega brata “paziti”, ker je bil tudi malo poseben svoj čas. Iz otroških let se spomnim moje marljivosti, v šoli itak odlična, veliko dejavnosti, pomagala sem celo mami, ki je bila računovodkinja in se je ravno začel čas računalnikov in se z njimi ni najbolje znašla. Otrok, ki si ga vsak želi. Pa če sedaj pogledam nazaj… že brat me je nadlegoval… v nobenem prostoru v hiši nisem smela pisati domačih nalog, pisala sem jo na koncu v kopalnici, na pralnem stroju, da sem imela mir pred njim, grozil mi je z nožem, enkrat celo porezal… ma jaz sem bila tiho. .. In ko odrastem dobim na grbo podobnega pacienta, ker se mi je verjetno zdelo to normalno. Da tako pač mora bit. Hvala Bogu,nima težav z alkoholom, tako kot moj oče. Idealen je.
Trenja so bila non stop , nič ni bilo prav. Nikoli nisem naredila nobene stvari dovolj dobro. Hodil je za menoj in govoril, govoril, govoril… kot da bi imela za seboj zmaja, ki nenehno bruha ogenj. Na prošnje, da neha, se je odzval še z večjim ognjem. Kaj bom jaz njemu pravila, da mora… veliko sem potisnila v podzavest, bila sem vredna manj kot nič. Vedno je obračunaval pred otroki.
Enkrat, sem se z dojenčico v naročju, naslonila na vrata, nisem želela, da vstopi v prostor, nisem mogla več, z ihto se je zaletel v vrata in vrgel mene in punčko po tleh… uspelo se mi je nekako obrniti, da sem bila jaz vsa modra po rebrih, njej ni bilo nič. Še sreča.
V kratkem zanosim še tretjič, saj MORAM opravljati svojo zakonsko dolžnost. To je moja naloga, kajne? Zadovoljiti potrebe moža??? Vsakič umiram. Njegov stroj za praznjenje. Žalostna sem, ne želim še enega otroka roditi v tako družino. Njegov odgovor, ko rečem, da sem noseča? Jebiga. In kasneje, saj vem, zakaj nočeš še enega, ker s tremi mulci ne boš mogla it stran… Bila sem manj kot nič, bila sem kurba, četnik, … kar je bilo aktualno v tistem trenutku. Vsa zlomljena vrata po hiši sem morala popravljati, ker sem jaz bila kriva zanje.
Ta moj tretji otrok je čudovit srčen mladenič.
Ni bilo prav, če sem mu odgovorila, ni bilo prav, če sem bila tiho, ker ga ignoriram. Fizično je kaznoval otroke, punce vlekel za lase, fanta za ušesa. Buške po glavi in modra ušesa in kričanje:Ti si od hudiča, ti nisi moj otrok… in jaz? Večkrat sem posegla vmes. Bila odrinjena stran.
Zgodb je za cel roman…
Ko sem mu uspela povedati, da je to nasilje, da bom klicala policijo, so bile njegove besede “Ja, cela si krvava, vsi ti bodo verjeli.” In nisem klicala.
Posledice tega toksičnega odnosa?
Anoreksija pri eni hčeri, bulimija in eksperimenti z drogami pri drugi, moja večletna depresija in zdravljenje. ..
Ni ga zanimala moja depresija, ker ” se ne moreš tako počutit”, niso ga zanimali moje težave z dihanjem, ko me je spravil v tilt, panični napadi,… na punco z anoreksijo se je pred vsemi otroki drl, da bo umrla…
ampak bila sem pridna še naprej in poskušala krpati vse.
Potem je pa prišel dogodek, ki mi je dal moč. Na obisku pri sorodnikih v tujini, v večmilijonskem mestu, je hči od njega dobila klofuto… in zbežala … in se zgubila. Prijavili smo jo na policijo kot pogrešano, po enem dnevu. Takrat je jokal, da bo šel, da je on kriv, da … Ampak v meni je strah ubil vsako čustvo do njega. Bil je nič. Zero.
Zgodba s hčerko se je srečno končala. Po nekaj dnevih. Ko jo je kriminalistka spraševala od kod ji modrice po obrazu, ni povedala po pravici. Jaz tudi ne. Ker sem si želela samo stran… In takrat sem se zasovražila. Ker bi v tisto vprašanje lahko strnila vsa leta. Ker sem bila tiho.
Od takrat sem res bila tiho. Nisem govorila z njim. Spala sem v otroški sobi pri najmlajšem otroku na tleh. Dve leti.
Ni držal jokave obljube, ni odšel. Je pa začel delati na sebi. Izjavil, da je predober zame. Našel drugo.
Zadolžila sem se in si uredila prijeten dom drugje. Dve hčeri sta že samostojni, dva otroka sta z mano.
Takšnega miru, kot ga čutim sedaj, nisem še nikoli.
#nisemprijavila, februar 2022
