Pozdravljeni, že nekaj časa razmišljam, da bi delila svojo izkušnjo, a me je bilo strah tega, da mi noben ne bi verjel.
Skratka, že odkar vem zase sem doživljala spolno in fizično nasilje od svojega očeta. Kljub temu, da sem dvakrat prijavila, ni bilo dokazov, zato so prijave opustili. Starša sta se ločila in sem si želela biti pri mami, a je skrbništvo dobil oče. Nasilje se je nadaljevalo, ampak meni je to postalo nekaj vsakdanjega, mislila sem da je to prav, dokler nisem začela uporabljati internet in intezivno o tem brati. Očeta sem soočila z njegovimi dejanji, a njegov odgovor je bil, da se nisem upirala, torej sem si tega želela. Leto po tem sem spoznala (sedaj bivšega) partnerja in na začetku je bilo, idealno, bil, je ljubeč, pozoren, a jaz zaradi travm iz otroštva nisem želela imeti spolnih odnosov. On tega ni razumel in si me vzel na silo. Takrat se je moje psihično stanje izredno poslabšalo, zato sem bila večkrat hospitalizirana v psihiatrični bolnišnici, zaradi poskusa samomora. Nisem prijavila ravno zaradi tega, ker prve dve prijavi niso obravnavali in mislili, da je to način iskanja pozornosti. Zdaj sem stara dvajset in imam hčerko, katere moj oče(njen dedek) ni niti videl, niti je nikoli ne bo, ker me je resnično strah, da bo tudi njej kaj naredil. Vsi so vedeli, a nihče ni nič naredil. Tudi moja mama je vedela, a je na zaslišanju rekla, da on ni tak in tega on nikoli ne bi naredil.
#nisemprijavila, februar 2022
